VZHODNA TURČIJA 15 DNI

Vzhodna Turčija. Vrata narodov.

Vzhodna Turčija je bila od nekdaj na prehodu med velikimi civilizacijami. Skozi njena vrata so z leve in desne prihajali narodi, vojske in različne kulture. Tudi različne vere – od politeističnih ver starih Grkov in Rimljanov do zaratustrstva, krščanstva in na koncu islama. Vzhodna Turčija je bila vedno tudi zatočišče sosednjih narodov – Kurdov, Armencev, Gruzijcev in Grkov. Drugačna. Divja. Raznolika. Dežela, kjer pa se je čas nekako ustavil.

Turčija. Preplet svetov.

Dežela na dveh kontinentih je bila od nekdaj most med vzhodom in zahodom. Od obeh svetov je vzela najboljše in ju združila v svojo mešanico, ki danes predstavlja Turčijo. Neverjetno raznoliko. Mnogih obrazov in več identitet. Tu so se zgodile tudi nekatere največje zgodbe človeštva. Troja, sekanje gordijskega vozla, zametki krščanstva, velike ozemeljske bitke, haremi slavnih sultanov … v svojem žepu skriva še mnogo drugih. Tu je tudi izjemna narava.

DATUM

9.9. – 23.9.2023

CENA

1.590 EUR

+ letalska karta (400 EUR)

VELIKOST SKUPINE

10 – 18 sopotnikov

STANJE PRIJAV

Zbiramo skupino

Program Cena Info Galerija

1. dan let v ERZURUM

Polet preko vmesnega letališča proti najvišje ležečemu mestu v Turčiji. Po pristanku in ureditvi vseh formalnosti se odpeljemo v hotel. Nočitev.

letalo, hotel

2. dan ERZURUM – KEMALIYE

Dobro jutro iz »dežele Rimljanov«, kakor so Erzurum poimenovali Perzijci. To tradicionalno mesto leži na visoki anatolski planoti, obkroženo s še vsaj 1000 metri višjimi gorami. Skozenj je nekoč vodila slavna trgovska pot, ki je povezovala Perzijo, Kavkaz in zahod današnje dežele. Mestna preteklost je bogata, o njej pričajo številne stavbe, ki so preživele vse do danes. Erzurum je bil prva prestolnica seldžuških Turkov, zato niti ni presenetljivo, da so v mestu pustili največji pečat. Ogledamo si staro mošejo iz 12. stoletja, izvrstno medreso z dvojnim minaretom. Tukaj je tudi zanimiva tržnica z izdelki iz lokalnega črnega kamna oltutaš. Odpeljemo se v Kemaliye. Nočitev.

hotel, zajtrk

3. dan KEMALIYE – TEMNI KANJON

Zajtrk. Izjemne naravne danosti so omogočile razvoj starodavne naselbine Egin (Kemaliye) ob reki Karasu, enem od zgornjih pritokov reke Evfrat. Ugodna topografija na zahodnem pobočju je oblikovala podlago za ustanovitev mesta v obliki naravnega amfiteatra. Skrbno varovano z gorami iz vseh štirih strani neba in del znamenite svilne ceste, so Kemaliye predstavljale pomembno stičišče trgovskih poti. Današnji dan namenimo raziskovanju okolice. Odpravimo se na lahkoten pohod vzdolž Temnega kanjona, ki ga je skozi tisočletja delovanja v gorovje Munzur izdolbla mogočna reka Karasu. Reka je v gorovje Munzur zarezala številne soteske, med katerimi je tudi ožina Kemaliye. Na poti obiščemo tudi vas s pripadniki turške muslimanske skupnosti alevijev. Nad kanjonom se vije znamenita Kamnita cesta, ki so jo domačini gradili kar 132 let za namene trgovanja. Ta 7 kilometrov dolg cestni odsek z 38 tuneli se je zapisal na seznam »najnevarnejših cest sveta«.

hotel, zajtrk

4. dan KEMALIYE – DIVRIĞI – KANGAL – SIVAS

Zajtrk. Slikovita pot nas vodi mimo razgibanega gorovja, dolin in rek skozi kraje, ki jih le redko srečamo na popotniških zemljevidih. Daleč za »devetimi gorami in devetimi vodami« je tudi Divriĝi, ki je ravno zaradi svoje odmaknjenosti stoletja služil kot središče turške in kurdske alevijske skupnosti. Ljubezen in spoštovanje do vseh ljudi, toleranca do drugih verstev in etničnih skupin ter visoko spoštovanje dela in delavnih ljudi so glavne značilnosti njihove filozofije. V Divriĝiju nas presenetita mošeja Ulu Cami in bolnišnica (Unesco). Lepotici brez primere krasita hrib nad vznožjem mesta in dajeta vedeti, da ti kraji v preteklosti le niso bili tako nepomembni. Mešanje mogulskega, seldžuškega in armenskega arhitekturnega sloga s tankočutno izdelanimi reliefi jemlje sapo. V Kangalu obiščemo zavetišče kangalov – anatolski ovčar je tradicionalna turška pasma psa čuvaja velike živine, ki že stoletja uspešno varuje drobnico pred plenilci. Prihod v Sivas in sprehod po starem mestnem jedru. Nočitev.

hotel, zajtrk

5. dan SIVAS – GUMUSHANE – TRABZON

Zajtrk. Danes zapuščamo Vzhodno anatolsko regijo in vstopamo na območje Črnega morja. Tukaj nas pričaka vlažna kontinentalna klima, ki sčasoma prehaja v subtropsko. Njeni prebivalci, rdečelasi Lazi slovijo po vicih na račun Temela in Dursuna. Mesto Gumushane, ki v prevodu pomeni »Srebrna hiša«, je zaslovelo zaradi nahajališč srebra, ki so bila v uporabi od antičnih časov pa vse do 19. stoletja. Mesto je obiskal tudi sloviti popotnik Marco Polo. Obiščemo podzemno jamo Karaca, kjer se pobliže spoznamo s kraškimi pojavi, potem pa nas pot vodi do prestolnice Črnomorske regije. Trabzon, danes pomembno pristanišče, v preteklosti pa talilni lonec religij, jezikov in kulture ter trgovska vrata v Perzijo in Kavkaz. Tekom svoje bogate zgodovine je mesto postalo središče številnih držav, med najpomembnejšimi pa je bilo Trabzonsko cesarstvo. Dve stoletji je dinastija Komnenov vladala ozkemu pasu med Pontskim gorovjem in črnomorsko obalo. Ogledamo si nekdanjo grško pravoslavno cerkev Ayo Sofijo (danes mošeja), enega od presežkov bizantinske arhitekture, v kateri se kaže zlitje muslimanskih in krščanskih arhitekturnih stilov. Prava paša za oči je tudi obisk delavnice srebrnega nakita. Večerni utrip modernega mesta začutimo ob sprehodu po mestnem jedru, razvajanje brbončic pa si privoščimo ob srkanju čaja in okušanju lokalnih lešnikov. Nočitev.

hotel, zajtrk

6. dan TRABZON – HOPA

Zajtrk. Vožnja v notranjost črnomorske regije odkriva poglede na zelene nasade čajevca. Čeprav pogovorno bolj znan izraz turška kava, je pravzaprav črni čaj prevladujoča pijača modernih Turkov. Nikoli ni prepozno ali prezgodaj za požirek ali dva, so mnenja domačini. Barva zajčje krvi je pokazatelj, da je čaj sveže skuhan. Po vožnji mimo nasadov lešnikov in čajevca, se nam odpre pogled na umetelno zarezan in visoko v skalo skrit samostan Sumela. V zgodnjem bizantinskem obdobju je v hribih za Trabzonom vzniknilo veliko število samostanov, ki so imeli poleg verske tudi pomembno vojaško nalogo. Med najprestižnejšimi in danes najbolje ohranjenimi, je samostan »Črne device«, katere kipec so častili na tem kraju vse od 4. stoletja naprej. Strma pot v hrib nas vodi do čudovito ohranjenih fresk iz obdobja bizantinske umetnosti. Visoko nad dolino prisluhnemo zgodbam, ki jih govorijo zidovi. Po ogledu samostana nas vabi bujno zelenje, da se okrepčamo z domačimi kulinaričnimi dobrotami, preden nas pot odpelje proti Hopi. Vožnja ob strmi in ponekod zelo ozki črnomorski obali, nas zaziba v prijeten počitek. Zdaj zaživijo zgodbe o Jazonu in Argonavtih, ki so tod iskali zlato runo. Po legendi, naj bi bili njihovi potomci pripadniki turške manjšine, rdečelasi Lazi, ki so pogosto tarča vicev na račun bistroumnosti. A so pravzaprav zelo uspešni podjetniki in lastniki številnih ladjedelnic. Obiščemo tovarno čaja, kjer izvemo več o zelenem zlatu. Prihod v Hopo, le 18 kilometrov oddaljen kraj od sosednje Gruzije. Nočitev.

hotel, zajtrk

7. dan HOPA – ARTVIN – ISHAN – KARS

Danes nas čaka daljša vožnja. Po zajtrku nas vodi vijugasta cesta v gorovje Kačkar, ki je naravna pregrada med Črnomorsko in vzhodnoanatolsko regijo. Mesto Artvin stoji na hribu s pogledom na reko Çoruh in jez Deriner. Po nekaj urni slikoviti vožnji med strmimi hribi končno prispemo v vasico Işhan, ki kraljuje visoko nad dolino. Na nekoč pomembno srednjeveško (gruzinsko) krščansko središče, danes spominjajo samo še ostanki samostana s cerkvijo in kapelo iz 10. stoletja. Kompleks je bil še ne dolgo nazaj obnovljen in razglašen za nacionalni spomenik. Sprehod po vasici in pogovor z domačini je priložnost, da izvemo več o življenju v teh odmaknjenih krajih. Vožnja in pozen prihod v Kars. Nočitev.

hotel, zajtrk

8. dan KARS – ANI – jezero ÇILDIR – KARS

Zajtrk. Zelo mrzle in dolge zime, temno sive fasade hiš še iz časov ruske okupacije, odličen domači med in sir so znamenitosti kraja daleč na vzhodu dežele. Bistveno bolj zanimiva je veličastna bivša armenska prestolnica Ani (Unesco), nekoč tekmica samemu Konstantinoplu, tako v lepoti kot statusu, danes pa dobesedno »mesto duhov«. Nekoč so mesto ljubkovalno imenovali kar »mesto 1001 cerkve«. Ustanovljeno je bilo že več kot 1600 let nazaj, na slavni svilni cesti, na kraju nenehnih srditih bojev. Mesto so si iz rok v roke podajali bizantinski vladarji, turški Osmani, Armenci, nomadski Kurdi, Gruzijci in Rusi. Nekoč je v njem živelo kar 200.000 ljudi, danes pa je v celoti zapuščeno. Nahaja se tik ob meji z Armenijo – mejo med Turčijo in Armenijo danes ločuje reka Arpaçay. Med sprehodom po ruševinah mesta lahko občudujemo, kako spretni kamnoseki so bili armenski rokodelci. Popoldne si privoščimo izlet do bližine tromeje med Gruzijo, Armenijo in Turčijo, kjer uzremo veliko sladkovodno jezero. Vrnitev v hotel in prost večer.

hotel, zajtrk

9. dan KARS – DOGUBAYAZIT

Še vedno se nahajamo na »Divjem vzhodu«, mejnem območju med Turčijo in njenimi sosedami. Na poti v Dogubayazit obiščemo več kot 2000 let star rudnik soli. V bližini tromeje Turčije, Armenije in Irana se visoko v nebo, s svojimi 5165 metri dviga Agri Dagi – biblijski očak Ararat. Njegova piramidna oblika je še toliko bolj opazna, ker se osamljeno dviga nad skalnato ravnino vzhodne Turčije. Angleški popotnik James Morier iz 19. stoletja je goro opisal z naslednjimi besedami: »Čudovita je z vseh strani, na njej ni nič grobega, nazobčanega … Vse je v popolni harmoniji …« Po izročilu naj bi se prav na tej gori zasidrala Noetova barka. Povezava med goro in barko je omenjena že v Genezi: »In ladja je obstala sedemnajsti dan sedmega meseca na araratskem gorovju.« To je zgodba o novem začetku, s katerim bi rešili svet. Tu v bližini mejnega prehoda z Iranom naj bi se res nahajali ostanki barke. Razločno so vidni obrisi, prav tako se ujemajo vse meritve, kakor tudi les, ki naj bi bil star vsaj 4800 let. Je to prav zares Noetova barka? Za zaključek dneva obiščemo še izjemno palačo Izaka Paše (Unesco) na najlepši lokaciji, kar jih tam sploh je. Kaj pa obisk kakšne kurdske vasice?

hotel, zajtrk

10. dan DOGUBAYAZIT – VAN

Ob iranski meji se po panoramski cesti »lavinih jezikov« odpeljemo proti Vanu . Današnja pokrajina se zdi kot še en biblijski privid. Na poti se ustavimo pri slapovih Muradiye. Prihod v mesto Van, ki so ga časih imenovali biser Vzhoda, zaradi lepote njegove okolice. Ni naključje, da preteklost tega območja sega res daleč nazaj. Bilo je središče urartske civilizacije, njegova prestolnica Tušpa (Unesco) pa še danes botruje nad modernim mestom. Povzpnemo se na citadelo, od koder se nam odprejo še lepši razgledi. Ta del vzhodne Turčije je tudi dom turške vanske mačke, katere posebnost je ta, da ima eno oko modro, drugo zeleno. Njihovo število se z vsakim letom manjša. Si jih želite spoznati?

hotel, zajtrk

11. dan VAN – TATVAN

Jezero Van je največje jezero v Turčiji in največje sodavo jezero na svetu. Nahaja se med rekama Evfrat in Tigris, ki ju omenja že biblijska legenda in sta imeli veliko vlogo v civilizaciji Mezopotamije. Temna modrina jezera je močan kontrast goram vzhodne Anatolije, ki obkrožajo jezero iz vseh strani. Več otočkov ima. Z ladjico se odpeljemo na otok Akdamar, na katerem stoji čudovita armenska cerkev (Unesco) iz 11. stoletja. Otok je prava oaza miru in tišine. Kaj pa kopanje v tem, na otip čudnem jezeru? Vožnja do vznožja gore. Presedemo se v kombije in zapeljemo do vrha gore Nemrut, kjer sta nastala 2 kraterja, vsak s svojim jezerom. Morda uzremo še radovedne domačine, medvede, ki iščejo kaj okusnega za pod zob? Sprehod po čudoviti okolici, ki je zaščitena kot nacionalni park. Vrnitev v Tatvan. Nočitev.

ladjica, hotel, zajtrk

12. dan TATVAN – HASANKEYF – MIDYAT

Danes nas čaka daljša vožnja v jugovzhodno Anatolijo. Cesta nas vodi čez Zgornjo Mezopotamijo v Batman, ki je sredi prejšnjega stoletja zaslovel po največjem naftnem polju v Turčiji. Včasih zaspana kurdska vasica Ilihu, je z leti postala magnet za ljudi iz vseh koncev dežele, ki danes živijo v visokih modernih stolpnicah. V bližini mesta je sotočje Tigrisa in reke Batman, po kateri je mesto dobilo ime. Na poti do Midyata se peljemo mimo Hasankeyfa, zasanjanega mesteca ob reki Tigris. Pravijo, da je tudi Hasankeyf ena najstarejših stalnih naselbin na svetu. Uzremo opuščeno mesto v skalah. Nekoč pomembna postojanka na karavanski poti, danes pa živi zgodbo potopljenega mesta. Vožnja z ladjico. Pot nadaljujemo po spektakularni cesti v Midyat. Med vožnjo po valoviti planoti Tur Abdin je vse bolj čutiti sirski vpliv, saj je to območje tradicionalni dom sirske pravoslavne cerkve. Pogled na graciozne cerkvene zvonike iz daljave govori o bogati kulturni dediščini sirskih pravoslavnih kristjanov, katerih populacija se je po letu 1979 drastično zmanjšala. Med sprehodom po očarljivem starem jedru si pasemo oči na umetelni dekoraciji hiš, dušo pa lahko privežemo tudi ob požirku lokalnega vina. Nočitev.

ladjica, hotel, zajtrk

13. dan MIDYAT – MARDIN

Zajtrk. Odpeljemo se do malo poznanega starodavnega mesteca Dara. Nekoč je tu, blizu meje s perzijskim imperijem, stala pomembna mezopotamska rimska utrdba Anastopolis, danes pa o mestni preteklosti pričajo le še ruševine, ki pa so vsekakor vredne našega obiska. Zapeljemo se do območja, kjer je še danes veliko število samostanov. Ogledamo si samostan Deyr-az-Zaferan, ki botruje nad mardinsko planjavo. V njem bivajo menihi sirske pravoslavne cerkve, ustanovljene pred 1600 leti. Ime samostana v prevodu pomeni žafranov samostan, saj so v bližini nekoč gojili žafran. V njihovi kleti si ogledamo ostanke templja, posvečenega soncu. Tu je tudi kapela svetnikov iz različnih obdobij, kamor so, po legendi, pokopavali svetnike. In da, je še eden redkih samostanov, v katerem molitve potekajo v Kristusovem jeziku – aramejščini. Popoldne prispemo do Mardina, ki je še en vzhodno-turški biserček. Kraljuje visoko nad mezopotamsko ravnico in daje občutek, kot bi se čas ustavil. Tudi ta je pravi muzej na prostem v arabsko-turškem arhitekturnem stilu. Sprehod po ozkih uličicah nas po strmih stopnicah pripelje do medrese Zinciriye. Kaj pa, če je Mardin (Unesco) najlepše mesto na našem potovanju? Prosto za samostojno raziskovanje. Nočitev.

hotel, zajtrk

14. dan MARDIN – DIYARBAKIR

Odpeljemo se v Diyarbakir, v antično Amido. Največja znamenitost mesta je drugo največje obzidje na svetu, takoj za kitajskim, dolgo kar 5,5 kilometra. Skozi ena od 4 mestnih vrat vstopimo v nek drug čas. Med sprehodom po tlakovanih ulicah občudujemo mošeje, karavanseraje in hane oblečene v lokalni črni bazalt. Narodnostno zelo mešana slika priča o bogati zgodovini selitev in zlitja med različnimi kulturami na tem delu sveta. Diyarbakir je še eno mesto, katerega preteklost je dolga preko 5000 let. Mesto je bilo zibelka kar 26 različnih civilizacij, predvsem po zaslugi strateške lege na trgovskih poteh. V starem mestnem jedru obiščemo Veliko mošejo iz 11. stoletja, ki velja za najstarejšo v Anatoliji. Na lokalni tržnici kupimo še lubenico, baje so diyarbakirske največje.

hotel, zajtrk

15. dan let domov

Odpeljemo se na mestno letališče, od koder preko vmesnega letališča poletimo proti domu. Konec potovanja.

letalo

CENA

Cena potovanja pri 10-18 potnikih: 1.590 EUR + letalska karta za doplačilo (400 EUR)

CENA VKLJUČUJE:

– 14 x nočitev v hotelih 3* (lokalna kategorizacija),

– 13 x zajtrk,

– vse prevoze in oglede z avtobusom, kombiji in ladjico,

– lokalnega vodnika,

– slovenskega vodjo poti,

– vse stroške priprave in organizacije potovanja.

V CENI NISO VKLJUČENI:

– povratna mednarodna letalska karta; cena karte se giblje od 400 EUR naprej,

– prevoz do bližnjega letališča, v kolikor odhod ni z letališča Jožeta Pučnika,

– doplačilo za enoposteljno sobo 210 EUR,

– zavarovanje odpovedi,

– dodatnega zdravstvenega zavarovanja z asistenco v tujini,

– vstopnine (okvirni znesek za vse vstopnine 60 EUR na osebo; vstopnine poravnamo na kraju samem),

– napitnine 40 EUR (na kraju samem).

DOKUMENTI IN VIZUMI:

Za to potovanje potrebujemo potni list z veljavnostjo še vsaj 6 mesecev po koncu potovanja. Dolžnost vsakega potnika je, da nam pravočasno zagotovi vse zahtevane dokumente in točne podatke, tudi vizum, če si ga potnik ureja sam (velja za hrvaške državljane).

VIZUM ZA TURČIJO: Vizum za Turčijo za državljane Slovenije ni potreben.

ZDRAVJE:

Obveznih ali drugih priporočljivih cepljenj za to potovanje ni. Če jemljete kakšna posebna zdravila, jih zadostno količino vzemite s seboj. Več informacij o zdravju dobite na www.zdravinapot.si.

NAMESTITVE IN PREHRANA:

Hoteli, ki jih uporabljamo na tem potovanju, so 3* lokalne kategorizacije. Hoteli ponujajo udobno namestitev.

Turška hrana je dobra in zelo pestra. Poznajo veliko zelenjavnih in mesnih jedi, pripravljenih na nešteto različnih načinov. Imajo celo paleto juh, od vseh pa je po našem mnenju daleč najboljša mercimek – lečna juha. Znane pa so tudi paradižnikova, jogurtova in piščančja juha. Turki naravnost obožujejo meso, najraje imajo ovčetino, ki je zanje tudi najbolj dragoceno meso. Kebap (pečeno meso) je paleta različnih oblik pečenega mesa. Poleg döner kebapa (narezan v sendviču) so tu še şiş kebap (nabodala, koščki mesa in zelenjave), Urfa in Adana kebap (nabodalo, mleto meso), köfte pa so mesne kroglice, kot nekakšni okrogli čevapčiči. Kljub temu, da ima Turčija ogromno morja, ribe niso najbolj priljubljene. Tradicionalne turške pice, imenovane pide, so lahko mesne ali zelenjavne. Podobno naši pici je tudi lahmacun (arabska jed; tanjše testo, pokrito z mletim mesom). Gözleme pa so slane turške palačinke – krompirjeve, sirove, špinačne, mesne, … Zelenjava in sadje (predvsem sezonsko) sta vedno na voljo. Da ne govorimo o izvrstnih turških sladicah – tatlı 😊. Turki jih naravnost obožujejo. Bolj so sladke, boljše so. Od baklave in lokuma do sutlača.

Med pijačami je vsesplošno priljubljen čaj, ki mu delajo družbo še mnoge druge brezalkoholne pijače. Ob hrani Turki radi pijejo ayran – pijačo, narejeno iz jogurta, vode in soli. Sveži sokovi, običajno stisnjeni iz pomaranč in granatnih jabolk, so pogosto na voljo. Med alkoholnimi pijačami je najbolj dostopno pivo. Svetujemo pitje ustekleničene vode.

VREME:

Na potovanju po vzhodni Turčiji se pretežno gibljemo po visoki planoti Anatoliji (800-2600 metrov nad morjem). Pričakujemo sončno vreme. Preko dneva je temperatura med 20 in 25 stopinj Celzija. Zvečer in ponoči pa se lahko spusti tja do 10-15 stopinj Celzija. Zrak v Anatoliji je suh in prijeten. Še več splošnih informacij o vremenu v Turčiji dobite na www.wunderground.com.