ČASOVNE RAZGLEDNICE OSREDNJE AZIJE
V mislih si slikam podobe krajev obiskanih vzdolž dolge Svilne ceste. Vsaka slika doda zgodbo…. ujeta v trenutku časa. Na tisoče razglednic, vsak od nas ima svojo.
Razglednica “Hiva”
Stojim pod širokim minaretom Kalta v mestu Hiva, Uzbekistan. Njegove modro zelene ploščice se bleščijo v zahajajočem soncu. Njegova širina je skoraj nepredstavljiva. Kakšna sila je gnala graditelje, da so želeli preseči vse dotedanje minarete? Zazrem se proti vrhu … danes je nižji, a segati bi moral vrtoglavih 80 metrov visoko. Po legendi naj bi se z vrha videlo vse do Buhare. A kot se za megalomanske projekte izkaže, mnogokrat ostanejo nedokončani.
Kdo ve, mogoče je preveč spominjal na babilonski stolp.
Razglednica “Buhara”
Stojim pred mavzolejem Ismaela Samanija v mestu Buhara, Uzbekistan. Njegove pravilne simetrične oblike z opečnatimi vzorci mi naježijo kožo. Po stenah elementi budizma, zoroastrstva, islama … Kaj res je lahko tako umetelna stavba – najstarejša pogrebna v osrednji Aziji, stara več kot 1200 let? Ustanovitelj Samanidske dinastije je ležal pokopan pod goro zemlje, da je preživel Džingiskanove in Timurjeve pohode.
Kdo ve, mogoče so se vsa božanstva združila, da ga zaščitijo za prihodnost.
Razglednica “Samarkand”
Stojim pod mavzolejem velikega osvajalca Timurja. Osupljiva narebrena modra kupola odraža moč in prestiž jeklenega moža, ki je osvojil skoraj vse, na koncu pa podlegel vsesplošni človeški želji po še več in več … Nekoč strah in trepet osrednje Azije, danes narodni junak Uzbekistana. Njegovo prekletstvo je skrbelo že ruskega vodjo, Stalina, ki je ukazal zaprtje njegove grobnice.
Kdo ve, mogoče so Sovjeti prav zato zmagali v drugi svetovni vojni.
Razglednica “Taškent”
Stojim pred palačo Nikolaja Konstantinoviča, nečaka ruskega Carja Aleksandra II. Ena redkih stavb, ki je preživela veliki potres v Taškentu 1966. Kot nekakšna lovska vila 19. stol., sramežljivo kuka med stoletnimi drevesi in modernimi stolpnicami v središču mesta. Skriva zgodbo o izgnanem princu, ki je ukradel družinske dragulje.
Kdo ve, mogoče je prav zaradi uporniškega princa stavba obstala in preživela boljševiško revolucijo.
Razglednica “Nisa”
Stojim pod ostanki obzidja kraljevega mesta Nisa. Na robu puščave, a hkrati dovolj blizu zavetja gora. Le še oblike nam omogočajo predstavo mogočne utrdbe iz časa velikega Partskega cesarstva. Ostanki templjev ognja, najdeni obredni predmeti in kipi pričajo o mogočni civilizaciji, ki je prva odprla Svilno pot in s tem povezala Kitajsko in Rim.
Kdo ve, mogoče je prav zaradi smrti najbogatejšega Rimljana Krasa v bitki s Parti, Julij Cezar uspel republiko spremeniti v osebno cesarstvo.
Razglednica “Merv”
Stojim sredi odprte sušne ravnice na nekdanjih bregovih delte reke Murghab, Turkmenistan. Eno največjih mest na Svilni poti in prestolnica Turkov Seldžukov. Mesto, ki je pred 900 leti najverjetneje naseljevalo milijon prebivalcev, je zasuto pod desetinami plasti, ki so jih za seboj pustile rušilne vojske osvajalcev, spreminjajoč tok reke in neusmiljeno širjenje puščave.
Kdo ve, mogoče je prav zaradi prvega turškega imperija Seldžukov, Zahod sprožil križarsko vojno, ki je za vedno spremenila odnos med religijami.
Razglednica “Aškabad”
Stojim pod slavolokom nevtralnosti na obrobju belega mesta. Njegova belina je zakonsko podprta s predsedniškim dekretom. Vsi spomeniki prikazujejo dosežke in slavo mesta, države in predsednika. Mogočne stavbe, vse zgrajene v zadnjih 20 letih, v prostem času samevajo, a zdi se, da čakajo dogodke v prihodnosti, da dokažejo vsesplošno uporabnost tudi nam, nejevernim Tomažem.
Kdo ve, mogoče se bo nekoč našel predsednik, ki bo celotno mesto prebarval na rožnato.
Razglednica “Almaty”
Stojim v osrednjem muzeju pred stekleno vitrino »Zlatega dečka«. Princ je bil pokopan v vsem vojaškem in zlatem okrasju tedanjega časa. Pripadnik Skitov, nomadskega ljudstva v današnjem Kazahstanu. Bojevniki na konjih, ki so kar med ježo znali streljati z lokom v vseh smereh. Noben imperij od Perzije do Kitajske si jih ni mogel pokoriti.
Kdo ve, mogoče so prav oni pokazali pot neštetim nomadom, ki so v prihodnjih stoletjih potovali od Altaja do Evrope.
Razglednica “Otrar”
Stojim pred obnovljenimi mestnimi vrati mesta Otrar, Kazahstan. Sredi suhe stepe, a dovolj blizu toka reke Sir Darya. Za vrati ležijo ruševine mesta duhov. Srd Džingiskana odmeva med ostanki zidov in neštetimi pokopanimi prebivalci. Lahko bi rekli: kraj nesrečnega imena.
Kdo ve, mogoče bi se svetovna zgodovina odvila drugače, če bi guverner mesta tistega davnega leta 1220 sprejel Džingiskanove odposlance v prijaznejšem tonu.
Razglednica “Turkestan”
Stojim pred grobnico Akhmeda Yasawija, Turkestan. Skupine romarjev od blizu in daleč se zgrinjajo na grob slavnega sufija, mistika, ki je znal islam predstaviti širšim nomadskim turškim skupnostim Osrednje Azije. Okrog kraja je zraslo pravo moderno nakupovalno mesto.
Kdo ve, mogoče je ravno Turkestan popolna podoba zlitja kazaške šamansko nomadske tradicije z islamsko versko prakso in modernim pristopom privabljanja romarjev.
Razglednica “Aralsk”
Stojim pod napol zasuto ladjo v nekdanjem pristanišču ob jezeru Aral. Eno od cvetočih ribiških pristanišč Sovjetske Zveze. V manj kot 60 letih je jezero »odšlo« več 10 km stran, industrija je propadla in slana tla se širijo z vetrom. Simbol brezvestnega ravnanja in prekomerne porabe.
Kdo ve, mogoče nam je ta tragedija spremenila znanje o vzrokih in posledicah, za katere zdaj vemo, da segajo dlje od naših ekonomskih pogledov.
Razglednica “Astana”
Stojim pod stolpom Bajtarek. Kot orjaško drevo, na katerem v krošnji leži zlato jajce mitične svete ptice. Lahko se povzpnem vanj in postojim v vrsti, kjer ostali prebivalci mirno čakajo na dotik odtisa roke prvega predsednika, ki naj bi prinesel srečo. Nekdaj ogromen projekt polj pšenice v neskončni stepi je postal severni Dubaj.
Kdo ve, mogoče se bo iz zlatega jajca kot simbola ponovnega rojstva nekoč izvalila zlata prihodnost.
Razglednica “Charyn”
Stojim v enem najlepših kanjonov na svetu. Njegove rdeče stene ustvarjajo figure, barva z modrim nebom v ozadju pa lahko simbolizira vse kontraste Kazahstana. Suha struga se vije navzdol proti glavnemu toku reke Charyn, ki vztraja že tisočletja in je pomagala soustvariti celotno paleto kanjonov različnih barv.
Kdo ve, mogoče se nekoč vrnejo reke in pomagajo peščici dreves – starodavnih jesenov, da spet ozelenijo pokrajino, daleč onkraj suhih strug.
Razglednica “Kolsay”
Stojim sredi vasi Saty, v dolini, ki pelje v osrčje gorovja Tjanšan. Beli štiritisočaki se dvigajo nad obsežnimi pašniki, na katerih spomladi vzklije na milijone majhnih rumenih tulipanov. Črede konjev se pasejo vse do živo modrih jezer, obkroženih z visokimi in vitkimi tjanšanskimi smrekami ob meji s Kirgizijo.
Kdo ve, mogoče pa sem našel najlepšo razglednico Osrednje Azije.
Samsara potovanja
Adobe Stock
Adobe Stock