LJUBEZEN NA PRVI POGLED

Sedim s krožničkom polnim sladkega mlečnega čaja in strmim v urne ter pridne roke drobnega obrtnika. Tako hitro in spretno vrti svoje orodje, pili, oblikuje in kot po čudežu pred mojimi očmi nastaja leseni valjar. Očarali so me tisti spretni tanki prstki in velike temne oči. Srknem požirek čaja, ko mi pogled ukrade brezzobi nasmešek sivolase gospe. Vrnem nasmeh in še bolj zavzeto kot sem prej strmela v čudežne prste, zdaj strmim v tetovaže. Prijazno začne z razlago, da so tetovaže edino, kar bodo odnesli s seboj v smrt, vse ostalo je minljivo. Kakšni zanimivi geometrični vzorci! Ljudstvo Rabari so nepismeni in živijo kot pol-nomadsko ljudstvo, radi so skrivnostni, saj od vseh tukaj živečih ljudstev popolnoma izstopajo. In našli sva se! Oblečena v črno pokaže na svojo vnukinjo, ki ima enake vzorce na ‘telovniku’ kot jih ima moja prijateljica Gyati na rokah in vratu. Oh, ko bi mi le bilo dano govoriti njen jezik, koliko bi si imele za povedati… tako pa po najboljši volji skušam razumeti kretnje. No, saj gre 😊

Indija moja ljubezen na prvi pogled. Res, da se vsakič znova zaljubim v novo deželo, ki mi jo je dano raziskati. A Indija ostaja tista prva, ki mi je ukradla srce in dušo. Z vsakim novim raziskanim kotičkom, se ne uspem načuditi vsemu, kar mi ponuja. Res sem rojena pod srečno zvezdo – no, vsaj v tem primeru.

Gudžarat me je v trenutku naravnost očaral s svojo preprostostjo in nepričakovano raznolikostjo, barvito mavrico sarijev in templjev ter starih rajputanskih in mogulskih zgradb. Menda ne potrebujem ničesar več, sploh v Indiji.

V Ahmedabadu so me ulice naravnost priklenile nase in želja po iskanju slavnih gudžaratskih sladic izstrelila na raziskovanje. Kljub temu, da sem se na nek način privadila na hindujsko pisavo in zapise ter začela kakšne črke že ločevat, se je tukaj ustavilo. Gujaratski jezik ima svojo pisavo! Angleške izraze lahko kar pozabiš, mi pojasni mlad študent z velikim nasmeškom, tu in tam vžge le kak namaste. Uporabljaj raje kemcho ali najbolj sigurno Ram Ram… S to popotnico stopim na ulico, ko prečkam glavno cesto, mi šofer avtobusa kriči “hello, hello”. Stopim do njega, ker sem bila sigurna, da sem spet naredila nekaj “napačnega”. Takoj se izkaže, da ga zanima le iz kje prihajam in pokaže smer, kjer se dobi najboljši thali. Verjamem na besedo, hrana je nekaj, čemur ne ugovarjam in grem na kosilo. Nova eksplozija pekoče-sladkih okusov v mojih ustih, brbončice uživajo v mešanici začimb… Sprašujem, kaj je kaj na mojem krožniku in že imam najljubšo jed, no dve oz. kar tri.

Tako polne ulice, pa kot da nikjer ne bi bilo nikogar. Prijetno presenečena, ker mi nihče ne ponuja svojih takšnih in drugačnih storitev, grem na čaj. Opazujem domačine, kako iz kozarčkov sladko tekočino zlivajo v krožniček… Posnemam, da ne izpadem kot novinec v teh krajih. S tresočimi rokami, naredim kot ostali. Uspeh! In že klepetajo z mano, čeprav ne razumem besed. Najdejo uglajenega možakarja in ga uporabijo za prevajalca. Smisel za humor imajo tudi😉. Dobim kopico nasvetov, kaj moram pogledat, kaj enostavno ne smem zamudit in par praktičnih nasvetov.

Znajdem se pred templjem – tistim slavnim Sončnim templjem posvečenemu Suriji, ki ga menda ne smem zamuditi. Res je bila pot do sem dolga, ampak splačalo se je. Strmim in gledam v ta kompleks iz zlatega peščenjaka. Menda je zgrajen na samem Rakovem povratniku, sigurno z namenom, a to zdaj ni pomembno. Tukaj kraljuje sonce. V preplet kompleksnih zgodb so okoli mene izklesani stebri, stene, fasade, oboki in stropovi. Prepoznam Šivo, Višnuja in zgodbo iz Ramajane… Kot da sem v kulisah mitološke zgodbe iz Bollywooda. Spustim se vse do nivoja vode v stopničastem vodnjaku. Kot že toliko bogato okrašenih stopničastih vodnjakov v Gudžaratu, me tudi ta ne razočara.

Vodni bivoli, gazele, srne ter kamele in ja, seveda krave. Čas monsuna jih je podobno kot mene na osvežitev privabil v blatne bazene, jarke in luže. Moj cilj je bela puščava, a do tja je bila še kakšna zanimiva izkušnja na poti. Gorivo sva z Rizem (ime: ’tisti, ki sprejema’) natakala v motorno rikšo kar s plastenko. In vsakič, ko sva se ustavila, četudi samo za fotko, se je ustavil še kdo drug in vprašal, če potrebujeva pomoč. Enkrat sva se ustavila, ker se je dobesedno strgal oblak, streha pa je puščala. A ko je moj novi ‘sorodnik’ videl, da me to kvečjemu še bolj zabava, sva pot nadaljevala. Premočena, a vesela! Z njegovo pomočjo sem odkrivala džainistične templje, ki jih drugače zagotovo ne bi. Spoznavala sva lokalno prebivalstvo in se seznanjala z zelenjavo ter sadeži in si navsezadnje pogledala še ladjedelnico, kjer so mi delavci dovolili, da zlezem v trup ladje v nastajanju. Nato pa je po vseh udobno nameščenih vodnih bivolih v poplavljenih jarkih, nastopila tista bela ravnina. Kraj, kjer sem podoživela bolivijsko slano puščavo in kjer ni bilo ničesar, razen globoke beline solnih kristalov.

Raziskujem Diu, otoček, ki je spadal pod portugalsko kolonialno oblast. Le tukaj, so mi razložili, je dovoljena prodaja alkohola. Ne dobi se ga nikjer drugje v Gudžaratu (razen v kakšnem nobel hotelu, kjer želijo ustreči turistom). Res, prodajalne alkohola so bile tukaj okupirane praktično 24ur na dan. A otok je tako prijeten za samostojno raziskovanje. Prepešačila sem ga po dolgem in po čez. Povsod so me sprejeli navdušeni obrazi. Plaže so sanjske, peščene… če le lahko odmislite nekaj smeti, trave in lesa, ki jih je naplavilo morje. Rajski otok z mogočno trdnjavo s katere se ujame kakšno fotografijo.

Joj, ne priporočam, da greš v hrib in obiščeš vse te templje, mi pravi receptor v Junagadhu. Veš, da je gor do vrha vsaj 15.000 stopnic? Ne, a res? Kolk časa naj bi porabila za gor in dol? Cel dan imam na razpolago. Prav, ti uredim nekoga, da te pelje tja. Pazi, da ne hraniš opic, je bil še zadnji nasvet. Ma ja, ne more biti tako grozno si mislim, saj gre kar nekaj Indijcev gor in dol. Zdaj se imam že za njihovo, saj v Gudžaratu nisem srečala niti enega samega tujega turista. Lepo se pozdravljamo, začnem prehitevat eno skupino in se sprašujem, zakaj tako sopihajo. Na pol poti sem začela sopihat tudi jaz… K sreči vsake toliko nekdo prodaja čaj ali limonado. Vsi me bodrijo, eden izmed spuščajočih se romarjev, mi reče da sem že na pol poti. No, super in šele ena ura je za mano. Najdem prvo skupino templjev, mimo spoštovanja vredne Kali vstopim v prvega, na drugi strani mi stražar maha in vabi v džainističen tempelj. ‘No photo, please’ ter še naznanilo, da se tempelj kmalu zapre. Vidim stopnice, ki vodijo naprej in vidim vrh. Pogumno v družbi nekih gospodov iz juga Indije se odpravimo do najvišjih templjev. Dobim blagoslov boginje in pokažejo mi pot naprej. Vrh ni le eden, jih je pet! Na koncu prideš do templja, kjer je Krišnin sin doživel nirvano in so stopala še enega meniha s podobno izkušnjo. Sem šla do konca in še nazaj, ker ni bilo druge izbire. Bilo mi je namreč nerodno, saj so v iste stopnice grizli nosači z oskrbo in romarji! Nirvane nisem doživela, sem bila pa zelo slavna, ker sem na poti nazaj dol srečevala ostale že znane romarje. Vsak posebej si je vzel čas in mi razložil svoje verovanje. Bili so džainisti in hinduisti, vsi z željo, da dosežejo nirvano. Nihče izmed nas je ni dosegel. Še najbližje nirvani smo bili pri trgovcu z limonado. To osvežujočo pijačo, ki jo pijem parkrat na dan že cel mesec v Gudžaratu in zdaj vidim, kako se jo pripravi. Naj ostane skrivnost! Morda mi je gora Grinar dala posebno moč 😉.

Gudžarat je dežela, kjer večina zanimivosti temelji na lastni izkušnji. Preprostost, redka poseljenost in narava s svojo raznolikostjo ter bogato okrašeni, a še vedno preprosti templji so me očarali. Navsezadnje kulture in znamenitosti doživljamo vsak drugače. Ljudje, pripravljeni deliti svoj vsakdan in košček iz osebnega miselnega mozaika, čakajo da vas sprejmejo v svoji deželi.

Naše potovanje je namenoma daljše, ker zahteva kakšno daljšo vožnjo in si želimo, da v Gudžaratu čas namenimo spoznavanju lokalnih navad, kulinarike, odkrivanju templjev in v miru popijemo čaj ali limonado pri uličnih prodajalcih. 

»V tej zemlji je nekaj edinstvenega, številnim oviram navkljub ostaja prebivališče velikih duš.«

(Vallabhbhai Patel)

Piše: Helena Caf