KULTURNA ZIBELKA OSREDNJE AZIJE

UZBEKISTAN

Uzbekistan je osrednjeazijska država brez »pravega« morja. Velika za približno 22 Slovenij, z že skoraj 31 milijoni prebivalcev. Pokrajinsko je razgibana, tu se nahajajo tako gore kot puščava. Je pa izredno sušna dežela. Vodni viri so neenakomerno razporejeni, saj se večina rek nahaja na njenem vzhodu. Kar dve tretjini dežele predstavlja puščava, na severozahodu leži Aralsko morje, na njenem vzhodu je daleč najrodovitnejša dolina Osrednje Azije Fergana in tu se tudi konča visoka gorska veriga Tjanšan, ki se vije z bližnje Kitajske.

A narava je to, na trenutke res kruto in suho pokrajino, obdarila z upanjem v obliki dveh velikih rek, Amu Darjo in Sir Darjo. Grki so ju poznali kot Oxus in Jaxartes. Svoj izvor imata na »strehi sveta« in sta dolgi preko 2.000 kilometrov. Večino časa tečeta po ravninskem delu Uzbekistana in se izlivata v vedno manjše Aralsko morje na zahodu države. A prav po zaslugi teh dveh rek se je že davno nazaj puščava spremenila v življenje. Med rekama se je tisočletja vila znamenita svilna cesta, ki je povezovala Evropo in daljno Kitajsko, ob njej pa so nastala mogočna in pravljična mesta.

Uzbekistan je dežela z bogato in fascinantno preteklostjo. Območje je naseljeno že odkar je prvi človek zašel v to stepsko območje. Skiti, Ahamenidi, Grki, Arabci, Mongoli pa še kdo se je tu potikal. In prav vsi so gradili palače, utrdbe in kraje čaščenja. Največjo zapuščino v deželi je za seboj brez dvoma pustil veliki osvajalec in patron umetnosti, Timurlenk iz 14. stoletja.

Kar nekaj naravnih bogastev ima Uzbekistan. Dežela je bogata z zemeljskim plinom, nafto, premogom, bakrom, železom in zlatom. In je ena največjih proizvajalk in izvoznic »belega zlata« = bombaža na svetu. Z gojenjem bombaža so pričeli po letu 1922, ko je Uzbekistan postal del Sovjetske zveze in je bil Stalin odločen spremeniti vse dežele Osrednje Azije v ogromne bombažne plantaže. Iz dveh največjih uzbeških rek so zgradili neskončno dolge namakalne kanale. Zaradi izkoriščanja vode se je zato Aralsko morje na žalost znašlo na robu preživetja.

V Uzbekistanu stojijo tri morda celo najlepša mesta iz obdobja svilne ceste, polna bogate preteklosti. Samarkand je eno najstarejših mest Osrednje Azije. Svojo zlato obdobje je doživelo v času, ko je postal prestolnica velikega Timuridskega imperija. Buhara je bila glavni trgovski center daleč naokoli. Poleg starega mestnega jedra je danes zanimiva tudi srednjeveška tržnica, kjer je moč kupiti slavne buharske preproge, vezenine iz svile in bombaža ter začimbe in nakit. Hiva pa je privlačna ne samo zaradi starega mestnega jedra, temveč tudi zaradi svoje odročne lege, globoko v uzbeški puščavi. Skupno vsem trem mestom je osupljiva islamska umetnost, s številnimi mošejami in impozantnimi minareti ter še bolj impresivnimi turkiznimi medresami in mavzoleji. Če kje, potem si je zgodbo svilne ceste v vseh svojih barvah in odtenkih najlažje in najlepše predstavljati prav tu.

Večji del prebivalcev predstavljajo Uzbeki. Nomadi turškega porekla, ki so se na to območje zatekli skupaj s prihodom Mongolov. Zase pravijo, da so najstarejša etnična skupina v Osrednji Aziji. Govorijo uzbeški jezik, ki je močno podoben današnjemu turškemu jeziku. Če znate besedo ali dve v turščini, vas bodo v Uzbekistanu po vsej verjetnosti razumeli 😊. Danes so nomadi le še po duši, a nomadsko klasično toplo gostoljubje je še kako prisotno. Pravijo, da je gost prva in glavna oseba v njihovem domu.

Uzbeška kulinarika je zanimiva in okusna z mnogimi vplivi s Kitajske, Azije, Arabije in Rusije. Obvezna priloga vsem jedem je non, kruh vseh oblik in velikosti. Večje šašlik kebabe, kot jih imajo v Uzbekistanu, boste težko našli. Za uzbeški afrodiziak velja plov, rižota iz korenja in mesa, nacionalni ponos in radost. Med prebivalci so popularne t.i. čajkane – čajne hiše, v katerih pijejo nacionalno pijačo – zeleni čaj in kramljajo o tisoč in eni stvari.

Če kje, potem si je zgodbo svilne ceste v vseh svojih barvah in odtenkih najlažje in mogoče tudi najlepše predstavljati prav v Uzbekistanu. Kamorkoli se ozremo, vidimo odtenke turkizne barve. V ploščicah, v mošejah, na fasadah medres, v preprogah in vezeninah.