Diamanti, sol in mleko …

Gudžarat je dežela presežkov.

Je del Indije, kjer se ljudska preprostost in prijaznost izrazi z nagovorom, ki v podtonu ne skriva želje po zaslužku. Nič čudnega torej, da so gudžaratska tla rodila toliko voditeljev, uspešnih poslovnežev in nenazadnje ljudstev, ki so tukaj našla mir v svojem načinu življenja. Dejstvo je, da prav tukaj vsi zagovarjajo načelo ahimse ali nenasilja in to načelo se izraža v enostavni statistiki, saj Gudžarat beleži izjemno nizko stopnjo kriminalnih dejanj. Ob tem izjemnem uspehu se lahko pohvalijo z daleč najvišjim letnim družinskim prihodkom v Indiji. Dežela je v svet poslala vsakega petega Indijca in slovi kot svetovno središče prodaje diamantov.

Industrija diamantov je doma v najbogatejšem indijskem mestu Surat, ki leži ob Arabskem morju, v državi Gudžarat. To moderno in kozmopolitansko mesto v svojem jedru skriva najboljše mojstre brušenja diamantov. Zanimivo je, da gre skozi njihove roke 80% diamantov, ki se znajdejo na svetovnih tržiščih.

In ko smo že pri industriji, pridelava soli države zadostuje za 78% domačih potreb na Indijski podcelini. Sol je njihovo bogastvo, kar je s svojim uporniškim pohodom pokazal že Mahatma Gandhi. Gandhi je eden izmed tistih otrok Gudžarata, zaradi katerega se kakšnemu domačinu orosi oko in če ne drugega, postane rdeča nit pogovora. Gandhi je nenazadnje prinesel slavo domači tkanini, ki jo še vedno ročno tkejo ter vezejo v Kučanski puščavi. “Pomembni in bogati” morajo vsaj en poseben sari kupiti nekje v Gudžaratu.

Izjemno ponosni so na raznoliko in barvito tradicijo številnih ljudstev, ki so si dom in kruh našla tukaj. Njihovo največjo gostoto najdemo na območju Velike in majhne Kučanske puščave, ki prekriva skorajda 50% dežele. V bistvu gre za izjemno raznoliko pokrajino, ki se razteza vse od slanih mokrišč vse do stepe in savane. Glavna ljudstva, ki poseljujejo območja izven večjih krajev in mest so: Jat (ženske nosijo razkošne uhane v nosu, oblečene v črno), Harijani (kultura ogledalc, tkalci), Ahir (nasledniki Krišne, živinorejci) in Rabari (ženske nosijo veliko zapestnic ter izvezena barvita oblačila). Med seboj se ločijo ne samo v načinu oblačenja, ampak še v tetovažah, jeziku in obrteh s katerimi se preživljajo. Njihove skromne hiše so spekter barv in izjemno okusno opremljene. Vsako naselje ima svojo glavno delavnico, kjer kopičijo zaloge izdelkov, da jih kasneje prodajo na tržnicah ali radovednežem, ki se sprehajajo po njihovih vaseh.

Tukaj ne morem mimo vseh prijetnih ljudi, ki jih vsak dan srečujete na ulicah, v hotelih, restavracijah in avtobusih. Povsod, kjer jih potrebujete se znajdejo, da vam nesebično ponudijo pomoč. Barantanje ne pomeni kaj dosti, cene so kakšne so in le na tržnicah lahko pokažete sposobnosti zniževanja cen. Pitje sladkega mlečnega čaja je kultura in kavo boste hočeš nočeš, prisiljeni izpustiti (še vedno pomagajo instant kave, ki jih prinesete na pot). Ljubitelji limonade boste tukaj prišli resnično na svoj račun. V sveže iztisnjen sok sadeža zmešajo poper, sol in sladkor (po želji) ter prelijejo s sodo in že nastane izjemno osvežilen napitek, ki se super poda h kakšnemu okusnemu uličnemu prigrizku.

Dežela, ki živi za slogan ahimse, je skorajda popolnoma naklonjena vegetarijanstvu. Če želite kaj mesnega, se morate kar potruditi, da to najdete – a seveda ni nič nedosegljivo. Obožujejo kombinacijo pekoče-sladkih jedi in prav takšne se znajdejo na vaših krožnikih. Ker so tako izrazito oddaljeni od masovnega turizma, jih kaj dosti ne gane, če vam okus ne bi bil všeč. A vendar vam bo! Gudžarat je raj za thali (indijski zajtrk sestavljen iz številnih jedi) in ima v vsakem kotičku dežele svojo posebnost. Če izboru dodate še dokhlo (penasta pogača s kurkumo) in shrikhand (sladica iz jogurta), je kombinacija zmagovalna … mmmm, njami.

Sladice so zmagovalne, celotna Indija jih kopira. Zakaj? Ker se je v Gudžaratu rodilo podjetje Amul, ki trenutno predstavlja največjo mlečno pridelovalno industrijo v Aziji. Leta 1946 jo je ustanovil T. Patel in se danes ponaša s sloganom »The taste of Indija« ali okus Indije. Amul je kralj Gudžarata! Jogurt, mleko za čaj, izjemne sladice, maslo – ki je osnova indijske kuhinje, sladoled, čokolada … Lahko bi še naštevala, a najbolje je je okusiti s svojimi brbončicami. Prav zaradi sladic in sladkobnega okusa hrane, so največji porabniki sladkorja v Indiji. A kaj zato, življenje je vendarle sladko.

Da je tukaj življenje res slajše, so dokaz številne živalske vrste, nekatere med njimi na listi ogroženih živali. Gudžarat ima kar nekaj narodnih parkov, izstopata pa vsekakor Gir in Mala Kučanska puščava. Gir je dom azijskega leva in le še v Afriki lahko vidite leva prostoživečega v naravnem okolju. Ob azijskem levu, ki velja za najdaljšo divjo mačko, tukaj bivajo še leopardi, največja indijska srna sambar, ptice in plazilci. Na območju Kuča živijo pretežno divji oslički, vodni bivoli, flamingi in čaplje ter lenobno tavajoče udomačene kamele.

Ne smem pozabiti še bogate zgodovine in arhitekturnih dosežkov. Gudžarat velja za enega izmed pomembnih krajev stare civilizacije doline Inda. Njihovi nasledniki so zgradili izjemen tempelj Sonca (Modhera), kjer se lahko samo nemo čudite mojstrstvu takratnih graditeljev in načrtovalcev. Postavili so ogromne stopničaste vodnjake, kjer vsak izklesano kamen govori svojo zgodbo. Ohranili pompozne zgradbe Radžputov in Mogulov, ki jih sedaj obrašča smaragdno zeleno rastje in jim daje nedvoumno fotogeničen značaj. Za piko na I vse to dopolnjuje tisoče sodobnih marmornih templjev različnih religij, ki z vrha hriba umirjeno gledajo na hiteči svet. Čeprav vse prej kot enostavna, vas bo premamila stopničasta pot med njih in ne bo vam žal. Deležni boste veličastnega razgleda, svežine in miru.

Veliko bi lahko še pisala o Gudžaratu, majhnemu biseru zahodne Indije z najdaljšo obalo na podcelini. A več o prigodah v kakšnem izmed naslednjih člankov.

Za konec bi dodala le še misel Bhumija Patela, ki je rekel: “Turisti občutijo neznano domačnost, takoj ko stopijo na ulice mojega mesta. Vsi v Gudžaratu imamo veliko srce, saj neznance takoj sprejmemo kot sorodnike.”

Helena Caf