IZ DNEVNIKA ALPAKE NUBLECITE

Jutro je, sonce je že zdavnaj vzšlo … Sedim in žvečim ter gledam v smeri gozda zavitega v meglo. Če se mi bi ljubilo obrniti glavo še malo v levo, bi tam videla zasneženi vrh vulkana. A pogled na gozd in meglo me pomirja. Mirno žvečim okusno travo in se ne zmenim za nikogar. Uživam v neskončni tišini!

Kar naenkrat se zdrznem ob zvoku mojega imena. »Nublecita«, me očitajoč tonu glasu Pedra zbudi iz zasanjanosti. Mah, ne že spet ta zoprni trgovec, ki išče lepo mlado alpako s še lepšo dlako. Pri Pedru in Juaniti sem se rodila pred petimi leti in od kar pomnim, ne maram, da me prodajajo. Naredim prav vse, da se trgovca odkrižam. Nakupuje in se dotika prav vseh mojih delov telesa, zato bom grizla in pljuvala dokler me ne pusti na miru. Nobena izmed nas si ne želi, da jo prodajo v Peru! Menda nas tam odpeljejo v mesta, med beton in grozne turiste, ki ti ves dan ne dajo miru. Ne, ne … Če me že namerava Pedro prodati, naj me proda vsaj v okolico Cuence. Ingapirca med nami velja za nekaj posebnega in zanimivega. K sreči so inkovski vladarji že dolgo nazaj šli neznano kam, tako da se nam ni bati ničesar več. Tudi turistov, ki so tam ne. Menda so zelo vljudni in te fotografirajo zgolj od daleč.

Danes me ponovno niso uspeli prodati! Juhej! Prav tekmujemo, katera bo zmogla večji pljunek na trgovca! Vem, da bi lahko zame lastnika dobila lep kupček dolarjev, a nihče mi ne more zagotoviti takšnega razgleda, takšne narave … Navsezadnje sploh nisem tako zahtevna. Od Juanite sem dobila posladek, mojo volno bo tudi letos porabila za njene prekrasne raznobarvne puloverje, ki jih plete.

Vse, kar vem o krajih izven moje okolice, sem izvedela od prijateljice Rose z izjemnim glasom. V svojih mlajših letih se je trudila doseči slavo izven Ekvadorja. Ni samo njen glas izjemen, prepotovala je skoraj celotno deželo in zato mi ob večerih pripoveduje o dogodivščinah. Velja za »rasta« alpako z zanimivo dolgo dlako iz katere nastajajo dredi. Nenavadna in zanimiva alpaka je. Dolgo časa je že doma, ker tukaj živi več kot 15 let in sedaj se lahko le še spominja starih dobrih časov.

Ne vem natančno, kje živim. Slišim, da razmeroma blizu znamenitega Cotopaxi-ja. Vsak dan ga gledam. Včasih se mi zdi, da bruha dim, a kmalu vidim, da gre zgolj za oblak. Kdaj pa kdaj se stresejo tla pod nami, ampak tega kraja ne želim zamenjat za nič na svetu.

Moje ime pomeni ‘mali oblak’ in to menda zato, ker me je mama čakala več kot leto, da sem se končno odločila priti na svet. Pravijo, da imam zato glavo vedno v oblakih … Verjetno sva s tistim oblačnim gozdom tam daleč nekako povezana. Tako kot vsi, sem povezana z našo pacha mamo. Spoštujem jo in zavedam se, da bo Cotopaxi začel bruhat dim in ogenj, če jo razjezim.

Alpake nismo delovne živali, dajemo zgolj dlako za volno in zato se lahko ves ljubi dan sprehajamo naokoli in iščemo primerne pašnike. Običajno pomagamo čuvat ovce, ki jih imajo naši lastniki. Ne maramo psov, lisic in njim podobnih, ker ne znajo razmišljat s svojo glavo. Alpake smo izjemno družabne, a smo rade tiho in opazujemo okolico. Zato danes pišem kakšen razgled imam.

Vidim zeleno barvo, ki se v pasovih meša v temnih in svetlih odtenkih. Raznobarvni cvetovi zelišč in drugih rastlin ji rišejo majhne večbarvne izstopajoče pikice. Včasih to zeleno preseka kos rjave zemeljske barve in to takrat, kadar naši lastniki pripravljajo svoja polja za nov pridelek. V dolini pod nami je brezmejno polje rdeče-oranžne kvinoje. Bliža se čas žetve, njene bilke tako mamljivo dišijo, a niso okusne in so boljše za posteljo. Planota in pobočje levo od ognjenega polja delujeta kot mehka preproga. Kar prime te, da bi odhitel tja, sedel na to zeleno mehkobo in noge namočil v majhna modra  jezerca. Ob tem bi se osvežil še s kristalno čisto in hladno vodo potočka, ki teče v nižino izpod ledenika. Gledam moje prijateljice iz okolice, kako lahkotno tečejo in elegantno dvigajo svoje noge. Dolgi lasje jim plapolajo v vetru. So v družbi visokih lam z dolgimi ušesi in štirih elegantnih vikunj. Nad njimi krožijo kondorji. Noro … kakšen razgled!

Včasih se odpravim višje proti vulkanu, spremljajo me raznovrstni mahi in lišaji. Mah je tako zelen in nežen, a lišaji premorejo stotero čudežnih barvnih odtenkov. Nad ta pas se nikoli ne povzpnem, saj je predaleč od doma in nič kaj me ne mika turobna sivina vulkanskega pepela. Prav vsak dan pa očarano strmim v belo krono, ki jo nosi Cotopaxi. Prav zavidam mu to veličastno držo. Zdi se, da lahko voham svežino ter belino večnega snega in ledu. Če drži, kar moja mama pravi: «Nad nami je nebo, pod nami zemlja in v nas ogenj,« potem smo si vsi enaki.

Ozrem se še na drugo stran, v dolino, kjer vidim naselje. Med velikimi umetnimi kockami ni nobenega večjega pasu zelenja, ni pašnikov. A priznam, da izgledajo te kocke nekako urejeno simpatične. Strehe so opečnate barve, ki se razmeroma dobro staplja z okolico. Ljudje iz tega mesta niso tako moteči. Vsaj prijatelji mojih lastnikov ne. To so veseli ljudje, radi so tiho kot alpake in nosijo neka bela pokrivala, ki jim rečejo klobuki. Enkrat sem iz radovednosti pustila nekomu, da mi ga nadene … Sprožila sem pravi val smeha in počutila se nisem nič kaj kraljevsko. Pedrovi prijatelji vedno malo nagajajo, kadar pijejo tisto vodo nagravžnega okusa. Če jo popiješ, peče grlo in nos še bolj! Fej, pa takšna voda. Edina, ki ji je ta človeška voda všeč, je naša pevska diva Rosa.

Sonce je zašlo. Napočil je čas za zanimive zgodbe, ki jih bom sanjala v spanju. Ves moj svet je raznolika, barvita in neokrnjena narava. Takšne so tudi moje sanje – doživete in barvite. Dan zaključujem z mislijo Pedrovega prijatelja brez imena. Vsi ga kličejo kar šaman in pravi tako: »Vsakič, ko se dotakneš Zemlje, ti prisluhne in če ji prisluhneš tudi ti, te spremeni.«

Helena Caf