IZ DNEVNIKA ALPAKE NUBLECITE

Moje ime pomeni ‘mali oblak’ in to menda zato, ker me je mama čakala več kot leto, da sem se končno odločila priti na svet. Pravijo, da imam zato glavo vedno v oblakih … Verjetno sva s tistim oblačnim gozdom tam daleč nekako povezana. Tako kot vsi, sem povezana z našo pacha mamo. Spoštujem jo in zavedam se, da bo Cotopaxi začel bruhat dim in ogenj, če jo razjezim.

Alpake nismo delovne živali, dajemo zgolj dlako za volno in zato se lahko ves ljubi dan sprehajamo naokoli in iščemo primerne pašnike. Običajno pomagamo čuvat ovce, ki jih imajo naši lastniki. Ne maramo psov, lisic in njim podobnih, ker ne znajo razmišljat s svojo glavo. Alpake smo izjemno družabne, a smo rade tiho in opazujemo okolico. Zato danes pišem kakšen razgled imam.

Vidim zeleno barvo, ki se v pasovih meša v temnih in svetlih odtenkih. Raznobarvni cvetovi zelišč in drugih rastlin ji rišejo majhne večbarvne izstopajoče pikice. Včasih to zeleno preseka kos rjave zemeljske barve in to takrat, kadar naši lastniki pripravljajo svoja polja za nov pridelek. V dolini pod nami je brezmejno polje rdeče-oranžne kvinoje. Bliža se čas žetve, njene bilke tako mamljivo dišijo, a niso okusne in so boljše za posteljo. Planota in pobočje levo od ognjenega polja delujeta kot mehka preproga. Kar prime te, da bi odhitel tja, sedel na to zeleno mehkobo in noge namočil v majhna modra  jezerca. Ob tem bi se osvežil še s kristalno čisto in hladno vodo potočka, ki teče v nižino izpod ledenika. Gledam moje prijateljice iz okolice, kako lahkotno tečejo in elegantno dvigajo svoje noge. Dolgi lasje jim plapolajo v vetru. So v družbi visokih lam z dolgimi ušesi in štirih elegantnih vikunj. Nad njimi krožijo kondorji. Noro … kakšen razgled!

Včasih se odpravim višje proti vulkanu, spremljajo me raznovrstni mahi in lišaji. Mah je tako zelen in nežen, a lišaji premorejo stotero čudežnih barvnih odtenkov. Nad ta pas se nikoli ne povzpnem, saj je predaleč od doma in nič kaj me ne mika turobna sivina vulkanskega pepela. Prav vsak dan pa očarano strmim v belo krono, ki jo nosi Cotopaxi. Prav zavidam mu to veličastno držo. Zdi se, da lahko voham svežino ter belino večnega snega in ledu. Če drži, kar moja mama pravi: «Nad nami je nebo, pod nami zemlja in v nas ogenj,« potem smo si vsi enaki.

Ozrem se še na drugo stran, v dolino, kjer vidim naselje. Med velikimi umetnimi kockami ni nobenega večjega pasu zelenja, ni pašnikov. A priznam, da izgledajo te kocke nekako urejeno simpatične. Strehe so opečnate barve, ki se razmeroma dobro staplja z okolico. Ljudje iz tega mesta niso tako moteči. Vsaj prijatelji mojih lastnikov ne. To so veseli ljudje, radi so tiho kot alpake in nosijo neka bela pokrivala, ki jim rečejo klobuki. Enkrat sem iz radovednosti pustila nekomu, da mi ga nadene … Sprožila sem pravi val smeha in počutila se nisem nič kaj kraljevsko. Pedrovi prijatelji vedno malo nagajajo, kadar pijejo tisto vodo nagravžnega okusa. Če jo popiješ, peče grlo in nos še bolj! Fej, pa takšna voda. Edina, ki ji je ta človeška voda všeč, je naša pevska diva Rosa.