Galapaško otočje – od pekla do raja

Nenavadno privlačna in sovražna pokrajina. Ekosistemi izjemni in čudoviti, včasih čudaški. Naravna selekcija. To so le zgolj kratki opisi naravnega čudesa, ki sliši na ime Galapaško otočje. Znanstveniki so dokumentirali nekaj več kot 4.000 domačih vrst, od tega 40% endemičnih. Vse te vrste dolgujejo svoj obstoj vulkanskemu arhipelagu. Živali ne kažejo nobenih predsodkov do tukaj živečih ljudi in turistov. Za njih smo le še ena vrsta, ki se bori za preživetje v tem negostoljubnem okolju. Njihovo sprejemanje in odnos lahko človeštva nauči predvsem tega, kako dojemamo sebe in obnašanja v sobivanju z ostalimi prebivalci zelenega planeta. Na Galapaškem otočju lahko z lastno izkušnjo sprejmemo ali ovržemo eno najbolj vplivnih ideologij v zgodovini – teorijo o evoluciji vrst.

Galapaški arhipelag se nahaja približno 900 km zahodno od celinskega dela Ekvadorja. Sestavlja ga trinajst večjih otokov, kjer površina narašča od popolno okroglega otoka Genovesa (10 km²) vse do otoka Isabela (4.640 km²), ki spominja na morskega konjička. Ob teh lahko arhipelagu prištejemo še vsaj stotero ostalih iz morja štrlečih skal in miniaturnih otočkov. Večjim posegom v naravno okolje navkljub, so leta 1959 v Ekvadorju razglasili 97% površine arhipelaga za narodni park in z uvrstitvijo na UNESCO-v seznam leta 1978, uspeli poseljenost odmeriti le na 3%. Obisk otočja je cenovno drag privilegij, a spomini so večni. Večini turistov obisk otočja predstavlja najboljšo izkušnjo v življenju.

Vulkansko izoblikovani arhipelag lahko na prvi pogled izgleda pusto, a kaj kmalu preseneti bogata raznolikost rastlinskega in živalskega sveta. Galapagos označujejo trije osnovni rastlinski habitati: mangrove, lišaji in tropski gozd. Mangrove, ki rastejo ob obalah in svojim grčastim koreninam dovoljujejo, da se napajajo s slano morsko vodo. Njihovi zeleni listi pa lepo označujejo navidezno mejo med kopnim in morjem. Sušnate predele z raznobarvnimi lišaji dopolnjujejo izstopajoče kaktuse in opuncije. Na z oblaki pokritimi pobočji kraljuje bogat vlažen tropski gozd. Tega krona drevo Scalesia (endemična vrsta), ki vitko steblo zaključuje s skuštranim vejami z zelenim listjem in govori svojstveno zgodbo o evolucijskem potovanju. Med živalskimi vrstami izpostavljam sledeče: želve velikanke, morske leve in tjulnje, morski in kopenski legvani, rdeči rakci, cela vrsta ptic pevk (Darwinov ščinkavec, oponašalke …), albatrosi, pingvini, rjavi pelikani, čaplje, sove, sokoli, flamingi, kuščarji … Seveda so tukaj še metulji, vešče, mravlje, čebele, hrošči, pajki, polži … Nemogoče je našteti vse 😉 Za vsak okus se nekaj najde!

Prva noga človeka je na ozemlje Galapaškega otočja stopila pred več kot 500 leti. Nato so tukaj svoje zavetje našli pirati, za njimi lovci na kite, znanstveniki in priseljenci. Darwin je otočje obiskal leta 1835, ko ga je bolj očarala vulkanska pokrajina in njen nastanek. Njegovo navdušenje so manj delile želve, ki so postale transportno sredstvo, konstantno opazovani ščinkavci in morebitni žrtvovani vzorci rastlin ter živali. A brez Darwina in njegovega dela O izvoru vrst morda otočja sploh ne bi poznali. Dostop na otočje v svetovnem merilu so krojile ZDA, ki so kmalu po napadov Japoncev na Pearl Harbor, tukaj našle prostor za svojo vojaško oporišče. Asfalt je zapolnil zdrobljeno lavo in nastala je prva pristajalna steza. A kmalu po vojni se je Ekvador odločil, da vzame v svoje roke usodo otočja in to kar mu pripada. Z razglasitvijo narodnega parka so obeležili 150 let Darwinovih raziskav. S tem so tlakovali pot turizma na otočje, ki je s seboj prineslo številna zahtevna vprašanja in ponudilo zanimive rešitve. Obiskovalcem niso dovoljeni posegi v krhkega in na podnebne razmere izjemno občutljivega ekosistema.

Preden je ladja Beagle vključno z Darwinom na krovu zaplula v galapaške vode, so naključni opazovalci in obiskovalci menili, da je otočje pekel na zemlji. Sedaj, ko je naš pogled tudi po zaslugi Darwina drugačen, bi otočje zagotovo prej poimenovali raj na zemlji. Je pod zaščito in proč od rok, ki bi si želele naravo podrediti. Tukaj se podredimo mi, saj smo le obiskovalci. Otočje je tako odmaknjeno in nedotaknjeno, da se počutite kot pionirski raziskovalci. Zapomniti si je vredno le to, da se kot obiskovalci živali in rastlin ne dotikamo. Smo le delček sistema, kjer se trudimo za obstoj in le statisti v znanstvenem dokumentarcu. Galapaško otočje je tisti kotiček sveta, kjer za spremembo kraljujejo prvotni naseljenci.

Helena Caf