DRAGULJ, KI MU MANJKA POLOVICA
AFGANISTAN
Gospa me pogleda in nekaj reče. Ne razumem niti besede. Nasmehne se, pokaže na kovček nad sedežem in nato name. Sporočilo je dovolj jasno. Rabi pomoč s kovčkom.
Pristali smo v Kabulu.
Kasneje izvem, da je govorila dari, enega od dveh uradnih jezikov Afganistana. Starejša domačinka. Odločna. Nobenega vprašanja, ali bi ji morda lahko pomagal. Samo pomigne mi, kot da je najbolj samoumevna stvar na svetu, da bom jaz zdaj vzel njen kovček. Nasmehnem se. Seveda ga bom. Potem ugotovim, da ga ne želi samo iz predala. Želi, da ji ga odnesem. Primem kovček in grem za njo. Ona pa mirno pred menoj, kot da sva se za to dogovorila že v Istanbulu in da sva stara prijatelja.
Nenavaden prvi stik z državo, o kateri sem pred prihodom prebral toliko težkih stvari. Med pripravami na Afganistan človek bere predvsem opozorila. Varnost. Talibani. Pravila. Kaj smeš. Česa ne smeš. Kako se moraš obleči. Kaj lahko fotografiraš. Kako se moraš obnašati. Pri ženskah je seznam še bistveno daljši. Potem pa prideš na letalo in prva Afganistanka, s katero imaš opravka, ti brez skupnega jezika preprosto zaupa svoj kovček. Medtem si ženske, ki prej niso bile popolnoma zakrite, začnejo popravljati rute. Lasje izginjajo. Oblačila se urejajo. Kot da letalo počasi ne pristaja samo v drugi državi, ampak v drugem sistemu pravil. Gledam gospo in razmišljam o nenavadnem protislovju. Pred nekaj minutami je bila samozavestna, odločna in precej učinkovita pri organiziranju mojega dela s svojim kovčkom. Zdaj se pripravlja na svet, v katerem je zanjo precej natančno določeno, kaj sme pokazati, kam sme iti in kaj sme početi. Še preden stopim na afganistanska tla, dobim prvo lekcijo Afganistana. Doma lahko preberem tisoč novic o tej državi, pa mi včasih en kovček pove nekaj, česar mi ne pove noben članek.
Nekaterih stvari na potovanjih ne razumem. Lahko jih poskušam postaviti v zgodovinski, verski ali kulturni kontekst. Lahko poslušam razlage domačinov. Lahko sprejmem, da svet ni narejen po mojih pravilih. Pa jih še vedno ne razumem. Položaj žensk v Afganistanu je ena takšnih stvari. Ženske so v javnem prostoru skoraj nevidne. Pokrite. Omejene pri gibanju, delu, športu in številnih drugih dejavnostih. Najbolj pa me zareže izobraževanje. Deklice lahko hodijo v osnovno šolo, potem pa se njihova pot izobraževanja konča. In omejitve niso najhujše, kar lahko doleti ženske. V Afganistanu se še vedno izvajajo javna bičanja, med kaznimi, ki so jih talibanska sodišča izrekala, pa je tudi kamenjanje do smrti. Pol države. Ob enem od naših notranjih letov se mi porodi nekoliko absurdna ideja. Kaj, če bi vsak tujec ob pristanku vprašal: »Ali je moje letalo pilotirala ženska?« Seveda pilotk ni. Toda če bi to vsak dan vprašalo sto ljudi? Tisoč? Če bi v hotelu vprašali, ali je že direktorica ženska. Na univerzi, ali lahko tukaj študira moja hči. Ne revolucija. Vprašanja. Morda se velike spremembe, evolucija, včasih začnejo z majhnim nelagodjem. Z voditelji talibanov bi se z veseljem pogovarjal prav o tem. Ne zato, da bi jim razlagal, kako morajo živeti. To praviloma ne deluje nikjer. Rad bi razumel njihov odgovor na veliko bolj praktično vprašanje. Kako lahko država napreduje, če polovici svojih ljudi ne dovoli razviti vsega, kar znajo? Med vožnjo po Afganistanu gledam čudovite gore, mesta, bazarje, polja in neverjetno zgodovino. Dežela je polna življenja. In vendar v njej ves čas čutim neko praznino. Manjka polovica. Ne samo na ulicah. Tudi in predvsem v njeni prihodnosti.
Žiga, ugasnimo glasbo. Prvič ne razumem povsem, zakaj. Približujemo se kontrolni točki. Taliban ob cesti. Orožje. Pogledi v avtomobil. Glasba utihne. Gremo naprej in jo ponovno prižgemo. Čez nekaj časa nov checkpoint. Spet ugasnemo. Afganistan je danes država talibanov. Gibanja, ki je nastalo v devetdesetih, prvič zavladalo večini države leta 1996, bilo po ameriški intervenciji leta 2001 odstavljeno in se avgusta 2021 vrnilo na oblast. Z njimi so se vrnila tudi stroga pravila življenja. Alkohola ni. Svinjine ni. Glasba je postala problem. Številni glasbeniki in pevci so odšli iz države, tisti, ki so ostali, pa so se morali prilagoditi. Toda mene na poteh med vožnjo zaposluje predvsem glasba. Človek jo najde praktično v vsaki civilizaciji. Ob rojstvu. Poroki. Praznovanju. Žalovanju. Ljubezni. Vojni. Veri. Upanju. Včasih imam občutek, da smo ljudje začeli peti, še preden smo se znali zares pogovarjati. In zdaj jo pred checkpointom ugasnemo. Taliban pogleda v avtomobil. Mi pogledamo njega. Pomigne, da lahko nadaljujemo. Čez nekaj sto metrov glasbo spet prižgemo. Nenavadna stvar je svoboda. Včasih jo opaziš šele takrat, ko moraš pritisniti na pavzo.
Kabul človeka ne poskuša očarati. Promet. Prah. Kaos. Avtomobili se prepletajo po svoje, semaforjev skoraj ne opaziš. Ob cesti trgovine, stojnice, ljudje. Potem se ustavimo. Na okno potrka otrok. V roki ima krpo. Rad bi očistil steklo. Nekaj metrov naprej drugi nekaj prodaja. Tretji čaka med avtomobili. Otroci, ki bi morali sedeti v šolskih klopeh, iščejo nekaj denarja na ulici. Afganistan je ena najrevnejših držav sveta. Desetletja vojn, političnih pretresov in izolacije so pustila posledice, ki jih v Kabulu ni treba iskati v statistiki. Stojijo pred avtomobilskim oknom. Turistov je malo. Domačini pa si jih želijo več. Turizem pomeni delo, denar in predvsem stik s svetom, od katerega je Afganistan danes precej odrezan. Tudi mi želimo narediti nekaj majhnega. Zberemo denar in kupimo šolske potrebščine. Zvezke. Svinčnike. Barvice. Odpeljemo jih na podeželje. Vem, da s tem ne bomo spremenili Afganistana. Nekaj zvezkov ne rešuje revščine. Nekaj svinčnikov ne spreminja sistema. Toda vsak svinčnik nosi neko možnost. Otrok lahko z njim napiše prvo besedo. Nariše svojo hišo. Reši matematično nalogo. Morda nekoč napiše knjigo. Ali zakon. In potem pride misel, ki se ji v Afganistanu nikakor ne morem izogniti. Upam, da bodo lahko nekoč vsi ti otroci svoje zvezke tudi popisali do konca. Predvsem deklice. Praznovali pa bomo, ko bodo te lahko postale sodnice, policistke, ministrice in pilotke. To bo velik dan za Afganistan in svet.
Afganistan sem pred prihodom poznal predvsem iz filmov. In novic. To je nevarna kombinacija. Tek za zmajem pokaže Afganistan otroštva, prijateljstva, izdaje, vojne in sveta, ki izgine. Smučarske sanje pa skoraj neverjetno zgodbo ljudi, ki sredi Bamiyana sanjajo o smučanju in olimpijskih igrah. Zmaji in smuči. Precej drugačen Afganistan od talibanov, bomb in vojne. Potem prideš sem. Kabul. Herat. Bamiyan. Band-e Amir. Hazaristan. Puščava, visoke gore, zelene doline, modra jezera, mošeje, bazarji in ceste, na katerih se včasih zdi, da se je čas ustavil Afganistan ni ena pokrajina. Niti en narod, en jezik ali ena zgodba. V Heratu čutiš bližino Irana. Na severu Srednjo Azijo. V Bamiyanu stopiš v svet Hazarov in v pokrajino, ki je videti skoraj kot drug planet. Nekaj ur vožnje lahko pomeni popolnoma drug obraz države. Morda sem pričakoval, da bom v Afganistanu ves čas razmišljal o vojni. Pa ne. Vedno pogosteje razmišljam o življenju. To je težava naslovnic. Povedo nam, kaj se je nekje zgodilo. Redkeje pa povedo, kako ljudje tam živijo, ko se ne dogaja nič dovolj dramatičnega, da bi prišlo v novice. Afganistan je preživel več kot štiri desetletja vojn. Otroci pa še vedno tu in tam spuščajo zmaje. In nekje v Bamiyanu nekdo še vedno sanja, da bo nekoč smučal na olimpijskih igrah. Morda države najbolje razumemo prav skozi stvari, o katerih poročila skoraj nikoli ne poročajo. Sanje so očitno trdožive. Včasih celo bolj kot zgodovina.
Kako naj Aliju in Obaidullahu razložim, da življenje ni pošteno? Oba sta študirala mednarodne odnose. Govorita angleško. Zanimata ju svet in politika. Ustanovila sta turistično agencijo in zdaj po Afganistanu vodita ljudi, kot sem jaz. V nekaj dneh postanemo prijatelji. Toda obstaja precej velika razlika med nami. Jaz lahko grem skoraj kamorkoli. Onadva ne. Afganistanski potni list je leta 2026 na zadnjem mestu svetovnega indeksa potnih listov. Brez vnaprej pridobljenega vizuma omogoča dostop v samo 4 države in še tam pričakujejo povratno karto domov. Singapurski v 192. Isti planet. Popolnoma drugačna svoboda gibanja. Obaidullah se je želel izobraževati v Švici. Sprejeli so ga na fakulteto, vizuma pa ni dobil. Afganistanci prepogosto ostanejo v tujini, zato države ne presojajo samo njega. Presojajo njegov potni list. Zdaj je vpisal še drugi magistrski študij na daljavo v Indiji. Pogovarjamo se, kam bi rad potoval. Kam bi šel, če bi lahko. O Evropi. O svetu. O prihodnosti. In ob tem se zavem privilegija, o katerem skoraj nikoli ne razmišljamo, če ne potujemo. Kraj rojstva. Ničesar nisem naredil, da sem se rodil v Sloveniji. Ničesar onadva, da sta se rodila v Afganistanu. Pa je ta naključni podatek določil velik del naših možnosti. Ko so Afganistance leta 2021 vprašali, ali bi se, če bi lahko, za stalno preselili v drugo državo, jih je 53 odstotkov odgovorilo pritrdilno. Med mladimi od 15 do 29 let 58 odstotkov. To je za državo strašljiv podatek. Kako zgraditi prihodnost, če toliko ljudi sanja o življenju nekje drugje? Ali in Obaidullah pa sanjata drugače. In prav je tako. Morda bo eden nekoč afganistanski zunanji minister. Morda bo drugi generalni sekretar Združenih narodov. Malo se smejimo, ko to rečem. Toda zakaj pa ne? In smo spet pri sanjah. Te so ena redkih stvari, za katere še niso izumili vizuma. In prav bi bilo, da tako tudi ostane.
V Heratu kupujemo turbane in tradicionalne afganistanske šale. Prodajalci nam jih pomagajo zavezati. Smejimo se, fotografiramo in v nekaj minutah postanemo zanimivejši od vsega, kar se prodaja okoli nas. Nekdo se ustavi. Potem drugi. Mladi pridejo bližje, sprašujejo, od kod smo. Radi se pogovarjajo, če le znajo angleško. Fotografija. Še ena. Okoli nas nastane majhna množica. Afganistan ima malo tujih obiskovalcev in hitro dobiš občutek, da smo zanje vsaj tako zanimivi, kot so oni za nas. Potem se vzdušje spremeni. Pojavijo se možje, ki se predstavijo kot obveščevalna služba. Dokumenti. Kdo smo? Zakaj smo tukaj? Kdo nas spremlja? Še pred nekaj minutami sem izbiral barvo šala. Zdaj kažemo seznam potnih listov. Nič dramatičnega se ne zgodi. Preverijo nas in nadaljujemo. Toda prizor mi ostane v glavi, ker je v nekaj minutah pokazal dva obraza Afganistana. Na eni strani država, ki želi vedeti, kdo si in kaj počneš. Na drugi ljudje, ki želijo vedeti, od kod prihajaš in kakšen je svet tam zunaj. Predvsem mladi. Afganistan ima eno najmlajših populacij na svetu: približno dve tretjini prebivalcev je mlajših od 25 let. To je generacija, ki je odraščala z internetom, telefoni in precej večjim oknom v svet, kot so ga imele generacije pred njo. Morda smo zato tistih nekaj minut v Heratu tudi mi postali majhno okno. Oni so gledali nas. Mi njih. Država pa je medtem preverjala naše dokumente.
V Bamyanu najprej opaziš nekaj, česar ni. V ogromni skalni steni sta ostali dve prazni niši. Tu sta skoraj 1.500 let stala velikanska kipa Bude, visoka približno 38 in 55 metrov. Preživela sta stoletja, osvajanja in vojne. Marca 2001 so ju talibani razstrelili. Danes gledaš praznino. Toda Bamiyan me spomni še na nekaj precej bolj osebnega. Pred dvema letoma sem bil zelo blizu temu, da bi prišel v Afganistan. Bil sem v Pakistanu z isto vodičko, dobil povabilo, naj pot nadaljujem še sem, pa sem moral zaradi projekta domov. 17. maja 2024 so prav v Bamiyanu oboroženi napadalci streljali na skupino turistov. Umrli so trije španski turisti in trije Afganistanci, sedem ljudi je bilo ranjenih. Odgovornost je prevzela Islamska država. Včasih o naključjih razmišljamo šele za nazaj. Kaj bi bilo, če bi takrat rekel da? Bi bil tam isti dan? Na istem mestu? Verjetno ne. Morda. Tega ne bom nikoli vedel. Pred letošnjim odhodom me je bilo zaradi tega nekoliko bolj strah. Zdaj stojim pod praznima Budama. Bamiyan je miren. Otroci se igrajo. Ljudje živijo. Gore okoli nas so čudovite. Na mestu, ki me je pred prihodom spominjalo predvsem na uničenje in napad, najdem predvsem življenje. Pogledam prazni niši. Nekatere stvari izginejo in za njimi ostane praznina. Druge se skoraj zgodijo in jih nikoli ne opazimo. Pogosto imam občutek, da me ima vesolje rado. Morda imam samo srečo. Tudi to je dovolj.
Afganistanu pogosto rečejo pokopališče imperijev. Ko se voziš čez Hindukuš, izraz hitro dobi smisel. Gore, prelazi, doline, ogromne razdalje. Toda zgodovina je nekoliko bolj zapletena od slogana. Britanci so tu bojevali tri vojne, Sovjeti so bili v Afganistanu skoraj desetletje, ameriška vojna pa je trajala dvajset let. Noben od teh imperijev zaradi Afganistana ni propadel in zgodovinarji opozarjajo, da je znameniti izraz precej poenostavljen mit. Pa vendar imajo vsi nekaj skupnega. Prišli so. In odšli. Afganistanci so ostali. Morda je prav to pomembnejši del zgodbe. Ko velike sile tukaj merijo svoje interese, moč in ideologije, ceno na koncu največkrat plačujejo ljudje, ki nikamor ne gredo. Tudi Osama bin Laden, človek, ki ga svet tako močno povezuje z Afganistanom, sploh ni bil Afganistanec. Bil je Savdijec. Al Kaida je iz Afganistana pod zaščito takratnih talibanov pripravljala napade 11. septembra; večina ugrabiteljev letal je bila prav tako iz Savdske Arabije. Potem je prišla vojna. Dvajset let pozneje so Američani odšli. Talibani so se vrnili. Ko danes gledam te gore, se zato sprašujem, ali je »pokopališče imperijev« sploh pravi izraz. Imperiji so večinoma odšli naprej. Pokopavali so predvsem Afganistance. In prevečkrat njihovo prihodnost.
Ena najbolj nenavadnih fotografij Afganistana je nastala leta 2021. Talibani sedijo v pisanih pedalinih v obliki labodov in flamingov na jezerih Band-e Amir. Nekateri imajo pri sebi puške. Prizor je skoraj absurden: možje, ki so pravkar prevzeli državo, z orožjem na roza čolničkih. Fotografije so takrat obkrožile svet. Zdaj sem tukaj tudi sam. Band-e Amir je bil leta 2009 razglašen za prvi afganistanski narodni park. Šest globoko modrih jezer sredi skoraj gole pokrajine je eden tistih krajev, kjer Afganistan pokaže obraz, ki ga na televiziji skoraj nikoli ne vidimo. In tudi mi sedemo v pedaline. Težko je ne pomisliti na tiste fotografije. Kako nenavadna stvar je oblast. Veliko lažje je osvojiti državo kot jo voditi. Ko utihne orožje, ostanejo šole, bolnišnice, ceste, službe, gospodarstvo. In ljudje. Milijoni različnih želja, težav in pričakovanj. Tudi Band-e Amir nosi to protislovje. Leta 2023 so talibanske oblasti ženskam prepovedale obisk parka, ker naj po njihovem mnenju ne bi ustrezno spoštovale pravil oblačenja. Kmalu so to odpravili. Sedaj se tudi mi vozimo z labodi. Gledam roza pedalin, modrino jezera in može z orožjem na fotografijah izpred nekaj let. Prizor je absurden, a mi ostane v glavi. Morda je oblast mogoče osvojiti z orožjem. Države pa z njim ne moreš zgraditi. Za to potrebuješ ljudi. Tudi tiste, ki razmišljajo drugače od tebe.
Afganistan je pisan. Ne po barvah. Po občutkih. V nekaj urah te lahko nasmeji, preseneti, očara, prestraši in razžalosti. Včasih se vse to zgodi na isti cesti. Je pa ta pisanost nenavadno moška. Moški vozijo, prodajajo, sedijo pred trgovinami, se pogovarjajo ob čaju, hodijo po bazarjih. Moški so povsod. Ženske opaziš bistveno redkeje. Potem so tu prizori, ki se nizajo drug za drugim. Nikjer na svetu se ne spomnim toliko krompirja. V vrečah, na kupih, ob cestah. In jabolk. Neskončno jabolk. Morda smo prišli ravno v sezoni. Gledam vse te kupe in razmišljam, kakšen štrudelj bi lahko nastal iz vsega tega. Na ramenih otrok vedno znova opazim UNICEF-ove nahrbtnike. Ob cesti srečaš celo tank. Čez nekaj kilometrov pokrajina postane tako lepa, da bi se najraje ustavil in samo gledal. Potem srečamo ljudi, ki še danes živijo v jamah. In Afganistan te spet prestavi v povsem drug občutek. V istem dnevu lahko razmišljaš o štrudlju in o tem, kako je mogoče, da v 21. stoletju ljudje še vedno nimajo pravega doma. Gledaš otroka z nahrbtnikom in pomisliš na prihodnost. Pogledaš tank in pomisliš na preteklost. Pogledaš gore in za trenutek pozabiš na oboje. Morda je prav zato Afganistan tako težko opisati. Ni samo lep in ni samo krut. Ni samo gostoljuben in ni samo nevaren. Ni samo država vojne, talibanov in pravil. Je dežela zelo različnih občutkov.
Kaj mi je dal Afganistan? Najprej presenečenje. Prišel sem v državo, o kateri sem imel v glavi veliko več podob vojne, talibanov in nevarnosti kot podob ljudi. Odhajam z ljudmi. S srčnostjo Alija in Obaidullaha. Z gospo in njenim kovčkom. Z mladimi, ki se želijo pogovarjati z nami. In predvsem s srečo otrok, ko jim podariš nekaj tako preprostega, kot je zvezek. Odhajam tudi z okusom res dobre hrane. Kakšen kruh. Veliko krompirja in toliko jabolk, da še vedno razmišljam o afganistanskem štrudlju. Afganistan se ne zna prav veliko razvajati. Malo je krajev, kjer imaš občutek, da se ljudje samo zabavajo in si nekaj privoščijo. Zato mi je ostal v spominu prizor na hribu Štiridesetih stebrov. Motorji. Hrup. Prah. Mladi moški tekmujejo, kdo bo prišel višje. Za trenutek ni vojne, politike, pravil in prepovedi. Samo fantje in motorji. Nekaj povsem običajnega. In prav zato tukaj tako posebnega. Predvsem pa me je Afganistan spet spomnil, kako različna izhodišča imamo ljudje. Nekdo se rodi s potnim listom, s katerim lahko odleti skoraj kamorkoli. Drugi s takšnim, s katerim skoraj nikamor. Nekdo izbira fakulteto. Drugemu je ne dovolijo obiskovati. Nekdo izbira novo stanovanje. Nekateri ljudje, ki smo jih srečali, še danes živijo v jamah. In vendar nisem začutil zagrenjenosti, ki bi jo morda pričakoval. Čutil sem srčnost. Afganistan se bo moral omehčati. Odpreti več prostora ženskam, mladim, glasbi, znanju, sanjam in svetu. Ne zato, da bi postal podoben nam, ampak zato, da bi lahko postal najboljša različica sebe.
Žiga Vavpotič
Suzana Pomer
Samsara potovanja
