POD VEČNO MODRIM NEBOM
MONGOLSKI ALTAJ
Mimo mene se v hitrem ritmu pomika valovita travnata pokrajina. Zaznavam jo le s kotički očes, kajti pozornost je usmerjena naravnost. Na pot. Prašno pot, ki se vije čez griče in doline kot brezkončna nit po labirintu stepe.
Že pogrešam gore. Strma, kamnita pobočja in zelene doline po katerih vijugajo reke. Prav take, kot ta pot, ovinek za ovinkom brez konca. Razlika je v tem, da naša pot za sabo pušča oblake prahu, ki jih odnaša veter, za reko pa ostaja zvok, skoraj bučanje čez skalovje, ki ga noben veter ne odpihne in nobeno deževje ne umiri.
In sneg sredi julija. Pogrešam zaplate ledu izpod katerega te reke prihrumijo z gora, včasih čiste kot solze, včasih bele kot mleko, celo sive, kot bi vanje stresel na tone pepela. To je tudi čas cvetočih travniških rastlin, ki morajo izkoristi čas prijetnih temperatur. Otoki belih, rumenih in vijoličnih cvetov, vsak obarva svoj del gorskih pobočij.
Malo okno skozi katerega zamišljeno zrem v pot je pravo nasprotje širokih razgledov s planot in prelazov izpred nekaj dni. In zibanje… kaj zibanje, poskakovanje na sedežu starega Uaza, sovjetskega preživetvenega čudeža, ki je že dosegel kultni status med poznavalci nemogočih terenskih in temperaturnih voznih razmer. Kljub temu, da se mu počasi izteka čas, so mojstri volana še vedno pripravljeni, da v trenutku, zamenjajo pokvarjen del, zvarijo počeno osno gred ali celo pretočijo gorivo iz enega v drugega, če se zgodi, da v osamljenih vaseh zmanjka bencina tudi na miniaturnih domačih črpalkah.
Ja, vse to smo doživeli na poteh in brezpotjih manj znanega gorovja centralne Azije. Altaj, skrivnosten in oddaljen. Na državnih mejah velikih sil, zato še težje dostopen. Na visokih zemljepisnih širinah, zato hladen in snežen….
Ampak nam je uspelo. Večkrat smo morali prečkati deroče reke, včasih bosi ali s konjem, včasih po “kozje” s kamenja na kamen.
V kratkem gorskem poletju smo izbrali trenutno najlažji dostop – skozi mongolski “divji zahod”. Skozi kraje kjer je turizem omejen na nekaj manjših skupin, ki s kamelami in konji tovorijo svojo kuhinjo, šotore in pohodno opremo po dolinah samo zato, da uzrejo svete zasnežene vrhove in ledenike mongolskega Altaja.
Istočasno v doline pridejo nomadi. Domačini, po narodnosti sicer Kazaki, ki prav tako selijo svoje imetje čez poletje, da nahranijo črede jakov, koz in konjev na travnatih zaplatah dolin. Njihovo delo je poleti v znamenju mlečnih izdelkov, sušenih ali fermentiranih, čas obilja a hkrati celodnevnih opravil v iskanju in premikanju svojih čred.
Nomadom preživetje, nam, pohodnikom pa neprecenljivo doživetje. Nič kolikokrat smo uzrli kukajoče obraze žensk in otrok izza odprtih vrat jurt, kjer nas je vedno čakal mlečni čaj in sušen sir trpko kislega okusa. Gostoljubje in radovednost Tuvanov – turškega ljudstva Sibirije, Pred jurtami kupi posušenih jakovih iztrebkov nakazuje kako hitro se bo končalo visokogorsko poletje.
Misli se mi vračajo k ledeniku. Potanin je največji v tem delu gorovja. Od vznožja najvišje gore in tromeje med Rusijo, Mongolijo in Kitajsko vijuga 14 km vse do bližine našega kampa. Obkrožajo ga ogromni kupi peska. Spomin na čas, ko je ledenik še prekrival mnogo večje predele. Kot Uazom, se tudi ledenikom Altaja počasi izteka čas…
A mi smo vztrajno napredovali ob njegovem robu, višje in višje. Naš cilj je bil četrti najvišji vrh Mongolije – Malchin peak (v prevodu Pastirski vrh), 4050 metrov visoka gora, ki kot pastir zre na čredo drugih vrhov nad belimi pašniki ledenika Potanin. Vzpon je strm, kamenje nametano drug čez drugega, na mestih kot strmo melišče, ki upočasnjuje korak. Dihanje počasno in oteženo. Vztrajnost je bila poplačana po 4 urah, ko smo tik pod vrhom prečkali zadnje zaplate snega in obšli zamrznjeno severno pobočje gore.
Na vrhu stoji Ovoo. Kup kamenja iz katerega štrli lesen drog. Pisane zastavice ovijajo palico, v bližini je raztresenih nekaj riževih zrn. Daritve Tengriju, neskončnemu modremu nebu, zaščtniku in sopotniku na vseh brezpotjih širne Mongolije.
Glasba v starem Uazu le stežka preglasi hrup motorja ter zvok škripanja podvozja na številnih skalah čez katere se sicer gibčno povzpenja vozilo…. tudi naši koraki proti 3100 metrov visokemu prelazu Tahlit so dokaj lahkotno premagovali skalne ovire. Uhojena pot je najlažji prestop iz ene doline Bele reke v drugo. Tu nas spremljajo kamele, nosilci naše taborniške opreme, poleg konj edino prevozno sredstvo, ki povezuje oddaljene predele narodnega parka Tavan Bogd.
Na drugi strani nova Bela reka. Velika, v številnih krakih in zavojih zapolnjuje skoraj celotno dolino.
Stalno spreminjanje strug je pustilo za sabo obsežna močvirja, ki bolj kot skalni prelazi otežujejo prečkanje doline.
Z gosto travo obrasli potočki, kupi travnate ruše po katerih lahko hodiš kot po kamnih čez vodo in reka – tako bela, da ne vidiš dna. Bel mulj, ki ga odlaga je ustvaril majhne plažice, tako mehke, da se po njih ne da hoditi. Ko bom naslednjič obiskal te kraje bo plažica nekje drugje, reka bo tekla nekoliko drugače in naša pot se bo prilagajala stalno spreminjajoči pokrajini.
Spominjam se veselja, ko smo ugledali prva drevesa. Macesnov gozd obkroža majhno jezero v obliki srca, sonce se odbija od poletnih krošenj, zato je odsev v njem še toliko bolj zelen. Oktobra se bodo vsi macesni obarvali v rumene barve in pokazali zlato podobo Altaja ( Altyn v prevodu zlato).
Na trenutke pomislim na vse noči v zavetju šotorov. Nekatere tihe in spokojne, nekatere vetrovne in deževne. Brez interneta, ko se vremenska napoved spreminja skupaj s pogledom v nebo.
Tako kot Altaj. Nepredvidljiv, spreminjajoč, a kljub številnim oblakom, ki poleti prekrivajo vrhove še vedno pod okriljem večno modrega neba.
Suzana Pomer
Samsara potovanja
Suzana Pomer