SVET TERASASTIH POLJ
MED KATHMANDUJEM IN ANAPURNO
Nepal je veliko ime za majhno državo, ki ne potrebuje dodatne promocije za prepoznavnost svojega imena. Podobe visokih gora, strmih dolin in budističnih molilnih zastavic so obkrožile svet vsaj tolikokrat, kot je veter ponesel njihove molitve okrog zemeljske oble.
A tu niso doma samo gore … Kulturno bogastvo osupne vsakega obiskovalca. Stara kraljestva, srednjeveški templji, ki kljubujejo času in potresom, govorijo zgodbo veličastnih časov trgovskih poti in arhitekturnih presežkov.
Za celovito sliko je treba obiskati različne dele dežele. In v Nepalu ima beseda različen največjo vrednost v nadmorski višini. Od ravninskih, tropskih ravnic ob meji z Indijo do visokih prelazov na poti proti Tibetu. Manj kot 300 kilometrov loči pašnike nosorogov v regiji Terai od redko naseljenega himalajskega domovanja jakov.
Z letališča se takoj podamo v prometni kaos nepalske prestolnice. Azijska vozniška kultura v vsem svojem sijaju. Boj med motoristi, avtomobili, avtobusi in tovornjaki je nikoli končan spopad, v katerem je zmagovalec vsak, ki uspešno prispe na cilj. V resnici čudenje povzroča le nam zahodnjakom, navajenim upoštevanja vseh, še tako malenkostnih prometnih pravil, medtem ko domačini lepo krmarijo nekje med dovoljenim in pravilom močnejšega …
Pomenljivo je vprašanje nepalskega vodnika po nekaj dnevih vožnje: »Koliko prometnih nesreč ste videli do sedaj?« Zares, po tej kategoriji so Nepalci verjetno boljši vozniki od nas ”od prometa uspavanih” Evropejcev. Povprečna hitrost na njihovih cestah je verjetno primerljiva z našimi kolovozi in veselje ob prihodu na cilj je za nas zato toliko večje. 😊
Katmandu je v zimskem obdobju prašno mesto. V celotni kotlini živi skoraj 5 milijonov prebivalcev, ki se s trebuhom za kruhom priseljujejo iz odročnih predelov države. Ulice središča so postale mravljišče, gradbišče in križišče. Številni hindujski templji – na vogalih ulic, na trgih in v stenskih nišah so predmet vsakodnevnih mini obredov posameznikov, ki prinašajo daritve ali le dnevne prošnje bogovom ter njihovim simbolnim oblikam. Hinduizem je religija, polna dogajanja in lokalno spremenljivih značilnosti. Za nas težko razumljiva, a za prebivalce neločljivo povezana z vsakodnevnim življenjem.
Tam, niti ne tako daleč zahodno, severno in vzhodno od prestolnice je drug svet. Svet, kjer prašne ceste zamenjajo kamnite poti, viseči mostovi in čajne hiške. Tu se nadmorska višina zelo hitro povečuje. Kako strma so pobočja, lahko opazimo že v osrednjem delu Nepala, kjer vsakoletno deževje povzroča nemalo preglavic v obliki plazov.
Mesto Pokara slovi, kot odskočna deska za trekinge pod/okrog/na pogorje Anapurn, ki kraljujejo nad mestom. Bela pregrada, nad katero osupne vsak. Strahospoštovanje je najboljši približek opisa občutkov, ko stojiš pred obličjem hindujske boginje, zaslužne za ves kmetijski pridelek pod njenim vznožjem.
Tam ležijo vasice. Prebivalci kmetujejo na terasah. Vse je potrebno prenesti na rokah, hrbtih, glavah domačinov. Vse etnične skupine Nepala (in teh je kar preko 100), slovijo po svojem značilno pozitivnem odnosu do življenja. Jamranje definitivno ne spada v njihov vsakdan. Kmečko življenje je težko, a vzamejo si tudi čas za počitek, sproščen klepet in predvsem praznovanja, med katerimi so poroke ene najpogostejših in privabijo obiskovalce od blizu in daleč.
Trekingi skozi te vasice ti napolnijo baterije. Vseskozi sem podoživljal trenutke svojega odraščanja v vaškem okolju. Ko je življenje teklo počasneje, ozirajoč se na letni čas na polju, dogajanju na okoliških kmetijah … Vaške šole so oddaljene, a pristne. Manjše skupine otrok, ki zunaj v krogu posedajo z učiteljem, iz notranjosti pa se skozi odprta okna sliši glasno branje kot brenčanje čebeljega panja
V hribovskih vaseh so najlepša zagotovo jutra. Težko je zlesti izpod tople odeje, a nagrada odtehta. Gore, četudi prejšnji večer ovite v oblake bodo zjutraj najverjetneje zažarele v prvih sončnih žarkih. Barve sneženih pobočij si sledijo od zlatorumene do slepeče bele.
Ponudba nočitev in prehrane v vaseh ob pohodnih poteh zadostuje nezahtevnemu pohodniku. Tudi trekingi z nižjo zahtevnostjo sledijo čarobnim potem skozi rododendronove in borove gozdove, vseskozi pa se pogled ustavlja na vrhovih Himalaje, ki spreminjajo svojo obliko glede na zorni kot našega pogleda.
Prav tam sem si obljubil, da se vrnem. Mogoče le za polnjenje baterij. Mogoče bi rad videl vrhove še iz drugih zornih kotov. Mogoče bi rad podoživljal neke druge čase. Mogoče …
Adobe Stock