Malezija
Raje ne hodite tja 🙂
Malezija je sinonim za enotnost v raznolikosti. Njeni prebivalci so od vsepovsod, z različnimi kulturami, običaji in navadami. Malezijci so pravo bogastvo poslano od sonca. Vedno nasmejani, vljudni in prijazni. Ulice obvladuje kulturna barvitost in svet slastnih uličnih jedi. Je zanimiva dežela, ki jo krasi predvsem razkošno zelena barva tropskega drevja in plantažnih nasadov. V krošnjah drevja se podijo opice. Čez palme pod sinje nebo segajo zlate kupole, elegantni minareti, glave božanstev, cerkveni zvoniki in stekleni nebotičniki. Obale so dobesedno kičaste, zato je dobrodošlo dejstvo, da so večinoma divje in neurejene. In gospodarska moč malajskega tigra samo še narašča.
Od tukaj naprej gre pa zares… Stvar je osebna, kajti v Maleziji se počutim kot doma. Tukaj je moj sanjski dom in ko bom velika, se bom tja odpravila na res dolge počitnice. Ravno zato prosim, nikar ne hodite v Malezijo, ker se lahko zgodi, da tudi vi ostanete tam. Uff, pa ravno Slovence za sosede spet… Niti slučajno.
Zato vas v naslednjih odstavkih nameravam prepričati, da tja nikakor ne odpotujete in razložim, kaj vse bi vas utegnilo zmotiti.
Temperature so prijetno visoke, a predstavljajte si konstantno vlago nad 80% v zraku in dež vsaj za uro praviloma vsak dan. Vem, da razne reklame nagovarjajo uporabo savne in podobno, a verjemite, da temu ni tako. Priporočljiva je brisačka, ki popolnoma nič ne pomaga. Le občutek, ker jo imate, je boljši. Zaradi vlage se boste prej utrudili, zelo malo pešačili in veliko počivali. Končno boste razumeli, zakaj nekateri narodi obožujejo klimo in nakupovalna središča. Nakupovalna središča so najbolj hvaležna oaza hladnega zraka. A kaj kmalu se na vlago navadite in nič več vas ne moti mokra zadnja plat, ko vstanete s plastičnega stola. Ne motijo vas slapovi, ki tečejo po hrbtu in iz vsake pore, ko se vzpenjate visoko na hrib. In ne, niste edini, tudi domačini imajo podobne težave. Vendar tolaži misel, da bosta koža in organizem dobro prečiščena. Maščobne blazinice bodo kričale od jeze, ker morajo zapustiti to čudežno telo.
A naj vas ne skrbi, da boste shujšali… V Maleziji nikoli! To bi bil škandal! Razen, če ste pri hrani res izbirčni. Ulična ponudba je raznolika in bogata. Razpon hrane obsega vse moje najljubše kulinarične destinacije in njihovo neverjetno okusno kombinacijo. Riž, nudli, ribe in morski sadeži, vse vrste mesa…. Nikakor ne gre brez obveznega sambala, čilija, ribje omake in kokosa. Osvežite se s šejki in sladoledi iz svežega tropskega sadja po izbiri s prijetno ‘dišečim’ kraljem durianom na čelu. Pijače so izvirne, tople ali hladne, alkoholne ali brezalkoholne in kokos tudi tukaj ne manjka. Sladice, da se sline cedijo, ko samo čakate na slastne palačinke s sladkorjem ter pandan na tisoč in en način.
V Maleziji so opice, povsod opice… Ker se zajtrku reče ljubkovalno obrok pod drevesom, naj vam povem, da to ni najbolj posrečena izbira. Sploh ne tam, kjer so prisotni makaki – najbolj žleht opice, ki si drznejo vzeti prav vse; ne le vzeti, jemljejo si tudi pravico podreti vas na tla, če jim slučajno prekrižate pot s kolesom ali skuterjem. Tako žleht so, da boste po prvem “nesrečnem” srečanju z njimi stali na veliki distanci do vseh ostalih opic naokoli in nikoli, res nikoli, si ne boste privoščili malice v senci deževnega gozda. Medtem pa na drugi strani, langurji le previdno skozi okna opazujejo, kakšni so vaši jutranji obredi v kopalnici. Orangutane že preden se sploh pojavijo, gledate z veliko mero strahospoštovanja. Orjaški so ti inteligentni v krošnjah živeči primati z dolgimi rokami. Ob opazovanju vseh se zavedate, kako majhno mesto na tem planetu zasedate in kdo je resnični car!
Malezijsko podeželje je neskončno dolgočasno, zato nikar ne hodite tja v “nerazviti svet”. Idilične vasi so infrastrukturno neverjetno dobro povezane. Ljudje živijo v lesenih hiškah, ki so pogosto dvignjene in stoječe na kolih. Senco jim ponujajo palme in bela peščena plaža je le nekaj korakov proč. Hrano si pridelajo sami na majhnih vrtovih, na katerih jih vidite zgodaj zjutraj in pozno popoldne, odete v saronge s klobuki na glavi. Na podeželju lahko počnete vse ali popolnoma nič. Ko je sosedu prevroče za delo ali nesramno močno dežuje vam pripoveduje mite in legende, ki redno vključujejo duhove (dobre ali zle), divje zveri in se dogajajo nekje sredi deževnega gozda. Na te zgodbe se spomnite vsakič, ko se sami znajdete pod nadstropji tropskih dreves, sploh ko se tja odpravite ponoči.
Res, kaj vam je tega treba, ponoči ali sploh hoditi po deževnem gozdu, kjer je podrasti in listja ravno dovolj, da ne veste kaj povzroča zvok, ki ga slišite. Preveč hrupa za termite in škorpijone, premalo za tapirja… Pot vam kar naenkrat križa ogromen varan, ki vas še pogleda ne in gre naprej hitro svojo pot. Verjetno zamuja na čaj, ki ga prireja kakšna prijazna kačica. Potem so tukaj pajkove mreže, pajki in drugi insekti, sploh komarji, ki obožujejo vonj turistične kože premazane z vsemi mogočimi žavbami za njihovo odganjanje. Samo en bežen bzzz se sliši in že se je nasitila… Mimogrede po nesreči pobožate še vojaško mravljo, ki vam prijaznost vrne z neusmiljenim ugrizom. Pred obrazom letajo veliki in raznobarvni metulji, nad glavami se slišijo ptice pevke in papagaji kričečih barv. Če ste kot otroci sanjarili o herbarijih polnih eksotičnih vrst in nabirali hrošče na travnikih, potem ste v Maleziji našli svoje sanje.
Za zaključek so ljudje popolnoma nezanimivi, saj nesebično sprejemajo multikulturnost, so spoštljivi in si od vsega najbolj želijo harmonijo ter mir. Malezijci z vedno prijazno nasmejanimi obrazi, ki samo majčkeno drugače krivijo smejoče ustnice ob različnih čustvenih stanjih. Tukaj se stapljajo tradicionalne in moderne vrednote, kjer se danes tudi ženske prebijajo precej močno v ospredje. Še vedno pomembne kot matere, a sodobna poslovna ženska po statusu nič več ne zaostaja. Etnično in kulturno razdeljeni, a sobivajo z iskrenim spoštovanjem do drugačnosti. Grozno se lahko počutite v družbi ljudi, ki verjamejo, da so pomembni dobri odnosi znotraj družbe in močne družinske vezi. Zlahka se je poistovetiti s filozofijo, a težje se je infiltrirati v družbo. Vendar, ko si ustvarite malezijska prijateljstva, so ta za večno.
V Malezijo nima smisla odpotovati, če vas ne mikajo tropski deževni gozdovi in visoka relativna vlaga v zraku. Zakaj bi občudovali mesta z glamuroznimi modernimi poslovnimi zgradbami, ki stojijo ob boku zgodovinskih objektov s pridihom kolonialne arhitekture? Le kdo odide na dopust z namenom, da najde dobro hrano in ne izgubi viška kilogramov? In koga bi zanimalo videti dolgonose opice, orangutane, tapirje…ko pa ne bo uspel videti narodne živali – malajskega tigra. Ni ga junaka, ki se je pripravljen odreči udobju zmernotoplega podnebja in se prepustiti ekvatorialnemu z vsemi radosti mrčesa, ki jih to podnebje prinaša. Plaže belega peska, v katere nežni valovi zelenega morja rišejo majhne sipine in jih obrobljajo palme, so pa tako ali tako v vseh drugih državah.
Res ni niti enega razloga, da vas prepričam, da Malezije ni vredno obiskati vsaj enkrat v življenju. Če se kljub vsemu odločite in odpotujete tja, vam želim SELAMAT DATANG v moj najljubši tropski raj. Držim pesti, da vam Malezija ne zleze preveč pod kožo in slučajno tam tudi ostanete…