Vsak, ki se je v deželo podal kot turist, bi najverjetneje temu prikimal. Tisti, ki prihajajo kot delavci v deželo, se s tem morda strinjajo manj. A zagotovo pritrdijo dejstvu, da so Alžirci, še posebej ženske, izjemno glasni in neizmerno radi obrekujejo ;). Manj pa radi govorijo o sebi. Vendar, ko te sprejmejo kot gosta, izveš in doživiš marsikaj. Nasmeh odpira stotera vrata pravijo …
Veste, da ste v Alžiriji, …
… ko te ljudje ustavijo na ulici samo zato, da ti rečejo hvala za nasmeh 😊 ter povprašajo od kje in kaj te je prineslo v njihovo prelepo, a neusmiljeno deželo. Pogovarjati se je pripravljen vsak, ki ima vsaj minuto časa. Ne glede na jezikovne ovire, oni obvladajo francoščino ter arabščino in turist po njihovo zagotovo obvlada francoski jezik. Tudi če ga govoriš, je toliko zanimivih primesi berberskega in arabskega jezika, da se preusmeriš h kretnjam.
… ko je berberska kulturna dediščina na vsakem koraku. Njihova dediščina je izjemna in z vami so pripravljeni deliti skorajda vse, od jedi, glasbe in življenjskih zgodb. Arabščino in latinico spremljajo napisi v berberski pisavi, ki izgleda kot mešanica cirilice in arabske pisave z vmesnimi človečki ter sončki. Z letom 2001 so v ustavo zapisali uporabo in obstoj berberskega jezika, ki leta 2016 postane ob arabščini uradni jezik. Aktivno ga uporablja vsaj 29% prebivalstva, vključno s Tuaregi na jugu dežele.
… ko se izkazuje spoštovanje do puščave. Izjemno jo spoštujejo, saj pokriva 80% njene površine. Alžirska Sahara je globoka in vroča, Tuaregi in ostali se že tisočletja spopadajo z njeno okrutno lepoto za preživetje. Skriva ogromno naravnih bogastev, ki jih s pridom izkoriščajo. Cena življenja je v obratnem razmerju s spoštovanjem do puščave.
… ko vsi slonijo kadarkoli so v fazi mirovanja. Ali se prislanjajo k steni, stebru, k avtomobilu ali k drevesu. Skrivnost je v tem, da tako noge lažje prenašajo težo telesa, menda. In kam naj se prislonim v puščavi? Tako je skalnata, da zagotovo najdeš oporo, v skrajni nuji se pač usedeš na tla.
… kjer je raj za ljubitelje pekovskih mojstrovin, od orientalskih do francoskih. Francoske štruce so povsod okoli vas. Natlačene so v prtljažniku domačega avtomobila, v košarah na kolesih ali motorjih, v košarah in vrečkah mimoidočih. Nenazadnje v taksiju, ki ga delite z domačini, takoj vedo, da niste iz teh koncev – enostavno nimate desno in levo od sebe vsaj deset štruc.
… kjer se posluša glasbena zvrst RAÏ. Poslušajo jo vsi tisti izven Alžirije živeči Alžirci. Ko se vrnejo v domovino, odprejo svojo gostilnico in skupaj s Cheb Khaledom ter mnogimi drugimi izvajalci opevajo spremembe, revolucijo, ljubezen in ob tem uporabljajo izjemno »sočno besedišče«.
… kjer ste, navkljub strogim pravilom islama lahko oblečeni kakor želite, seveda še vedno z mero spodobnosti in spoštovanja. Fantje zelo nazorno pokažejo interes, pa naj bodo to drzni pogledi v zakrita oprsja in bujne zadnjice domačih deklet ali urejanje svoje najnovejše pričeske v stilu profesionalnih nogometašev. Blagovna znamka Adidas je zakon!
… ko vlada večna siesta in zaprte gostilne. Ne glede na letni čas, je siesta izjemnega pomena. Če se tam do 14-15 ure ne najeste, boste do večera čakali, da lahko najdete spet kaj za pod zob. V odpiralnem času je ponudba izjemna, izven pa lahko pozabite tudi na čaj. Tak je njihov način, in prej ko se navadite, bolje za vas. Odmerjen čas sieste narašča proti jugu dežele. Večina prisega na uporabo roke pri jedi namesto pribora. Kako si fin pokažeš, če ješ samo z dvema prstoma 😉.
… kjer uživajo ob dobrem vinu. V Alžiriji je pitje alkohola na javnih mestih prepovedano, a boljši hoteli in restavracije ga imajo na zalogi obilo. Domača in tuja vina, pivo ter seveda se najde kaj močnejšega za »na zob« pri starejših gospodih – za zdravje gre. Edini kulturni šok zame je bil takrat, ko sta moja gostitelja pridno izpraznila steklenico domačega rdečega vina in svoj vrček piva ob kosilu. Alkohol se veliko težje dobi na jugu dežele. Tam še vedno kraljujeta čaj in kava.
Alžirija je izjemno gostoljubna in topla, kot sta topla domače ognjišče in veter v puščavi. Doživetje dežele je močno kot puščavsko sonce, sladko kot tuareški črni čaj in trajno kot zapisi na skalnatih stenah v puščavi.