Alžirija – Dežela iskrene gostoljubnosti

Dežela iskrene gostoljubnosti

Prvi stik z Alžirijo že na letalu

“Greš na obisk k sorodnikom?” je bilo vprašanje prijaznega gospoda, ki je sedel ob meni na letalu. Čakali smo in čakali, nato pa po dveh urah in pol zamude vendarle poleteli proti Alžiru. Menda je alžirska letalska družba v zgodovini (šala) samo enkrat pravočasno krenila na pot. In še to z enodnevno zamudo.

Zapletla sva se v pogovor in Samir je presenečeno ugotovil, da še nikogar ne poznam v Alžiriji ter da se nameravam odpravit tudi v puščavo. “A se zavedaš, da potuješ poleti v Alžirijo?” Ja, seveda se. In ko je ugotovil, da sem za laičnega popotnika dovolj pripravljena na podnebje in razmere v puščavi, se je vendarle sprostil. Samir, eden izmed številnih uspešnih ljudi v največjem naftnem podjetju v Afriki, Sonatrack, je bil presrečen, ko je slišal, da se ponovno obuja zanimanje za njegovo deželo kot turistično destinacijo.

Bil je moj prvi stik z izjemno gostoljubnimi prebivalci te največje afriške države. Z mano je ostal skozi vse postopke ob vstopu v državo, potrpežljivo čakal mojo prtljago in me predstavil svojemu šoferju. Odločil se je, da je že dokaj pozno in jaz potujem sama, da bi šla s taksistom do svojega hotela. V minuti sem sedela v avtomobilu, pripravljen posebej zanj. On pa se je odločil, da bo vzel taksi. Kljub mojemu nasprotovanju, ni bilo niti malo možnosti, da dosežem svoje. Za popotnico mi je dal še 2000 dzd (cca 15eur), ker mi ni dovolil, da zamenjam denar na letališču zaradi slabe menjave. Šofer me je dostavil do hotela, točno pred vrata in odnesel moj nahrbtnik do recepcije in osebju naročil naj zame dobro poskrbijo.

V hotelu so se izkazali za odlične gostitelje, čeprav sem jim dolgovala uslugo, saj so mi poslali povabilno pismo, ki je bilo moj glavni ključ do alžirske vize. Vsak dan sem spoznala nekega novega skrbnega “Samirja”, ki je budno pazil name, bog si ga vedi zakaj že.

Na ulicah velikih mest in seveda najbolj v prazni puščavi sem se počutila izjemno varno in dobrodošlo. Verjetno se je že na daleč opazilo, da sem turist in seveda tudi edini turist, ki se v poletnih mesecih sprehaja po soncu naokoli. Pri ogledu starega dela mesta – kazbe, načeloma potrebuješ lokalnega vodnika in kjer koli sem ga potrebovala, so mi ga vedno uspešno našli po uri ali dveh iskanja. Včasih sem se priključila kakšni domači skupini.

Vodenje v angleščini? Že, ampak ne poleti … . Pa sem bila bolj pozorna na to kaj govorijo, da sem recimo razumela 70% njihovih radodarnih informacij. V Alžiru se je vodnica želela izkazat pred edino tujko in se je odločila, da nas vseh 25 ljudi, povabi domov na kosilo. Odlično druženje, domača hrana (čufti iz sardin) in številni nasveti kaj se v njihovi ogromni deželi še splača videt.

Povabilo na obed

Povabilu na hrano se ne reče ne, sploh ne v Alžiriji, kjer se v 24 ur hrana tako pomembno vpleta. Moje prvo kosilo me je šokiralo. Prvič je bila porcija mojega kuskusa nenormalno velika, pol mize so zasedle samo moje posode od zelenjave, jušne osnove in mesa ter seveda kuskus. Drugič, alkohol  je pri domačinih v restavraciji nadomestil vodo. Cccc, Helena, kako to, da nočes vina … Sem sprobala, saj sem imela občutek da enostavno moram, najprej rdeče in belo na naši mizi, potem pa še na vljudne odzive pri ostalih mizah različne blagovne znamke…

Degustacija – uspešna, vino – pitno, hrana – odlična.

Že dve uri sedimo za mizo pri kosilu, meni pa je uspelo ravno pol porcije pojest. Enostavno ne gre več… “Ojoj, ostali bomo tukaj tako dolgo, dokler ne poješ.” Moj obupan pogled je povedal vse in prijazen natakar je rekel, da bodo zavili moje kosilo za domov, brez problema. K sreči, sem se že v prvih dneh dokaj hitro naučila, da imajo domačini odličen smisel za humor in skorajda hedonistično uživanje. Na koncu so mi povedali, da ponavadi eno porcijo kuskusa naročita dva, ampak pri nas tujcih nikoli ne veš, koliko bomo pojedli… 🙂

Potovati v vročini

Na avtobusih je bil zame vedno rezerviran sedež takoj za voznikom in seveda klepet zagotovljen celotno pot. Na vlaku so me obdarovali z oreščki in metinim čajem. Na ulicah iskreno zanimanje iz kje prihajam in zakaj sem sploh tukaj.

V mestu Ghardaia je bilo res nesramno vroče, temperature so se pred mojim odhodom v puščavo povzpele že tja do 55˚C, ko sem se podala na sprehod po ulicah rodovitne doline M’Zab.

Prvi se je ustavil gospod z avtomobilom, ki mu je bilo v čast spoznat mene, o kateri govori že celo mesto, saj se nezaslišano po vročini klatim naokoli.

Drug je bil prijazen policist, ker sem slikala nekaj, kar ne bi smela in sva skupaj posnetek izbrisala, potem sem pa predlagala, da jim prinesem čaj. Po čaju sem lahko slikala, a nekaj metrov proč, potem so mi pa svetovali naj se vrnem na siesto v hotel.

Kljub temu sem še malce hodila, ko do mene priteče gospod iz nočne vožnje z avtobusom. Sigurno si zapomniš edino turistko na avtobusu, ki je zaprašene ražnjiče skupaj z domačini na avtobusnih postankih. Zaprl je svojo stojnico, mi dal na glavo svoj klobuk in me pospremil do hotela ter mi rekel, naj ne hodim po tej vročini naokrog, ker to ni normalno. Vsi se na ulicah poleti ponovno prikažejo šele po 17.uri …

Alžirska puščava

V puščavi je bilo vreme znosno, občutek pa, da so temperature precej nižje zaradi konstantnega vetra. Sipine in to neskončno morje peska – tukaj so me večinoma pustili, da se ubadam sama s sabo. Mir in čudesa narave v zgodnjih jutranjih urah, pred sončnim vzhodom in neskončen mir sredi sipin, ko sonce zaide tako hitro, da zagledan v pesek sončnega zahoda sploh ne opaziš. So pa zato zvezde in nočna modrina neba.

Pred sončnim zahodom se skupaj z otroci podiš čez sipine, delaš prevale in se valjaš po pesku tako dolgo, da ga s sebe spiraš še teden po odhodu iz puščave. Ljudje v oazah pa spet gostoljubni, čaj je končno glavna pijača in hrana je skromna, ampak okusna. Vsak dan se naučiš kaj novega. Hitijo razlagat, kako se goji zelenjavo in sadje v puščavi in za tisto neskončno sipino ti odkrijejo čaroben vrt lokalnih dobrin. Datelji in še enkrat datelji ter “kefir”.

Iskrena alžirska gostoljubnost

Za konec pa spoznaš še prav prijetnega taksista, ki te po metafizični razpravi v odlični francoščini in polomljeni angleščini povabi na večerjo – domač kuskus pod okriljem njegove družine. Sprejmeš in greš, prevoz je zagotovljen, hrana tudi. Spoznala sem celotno družino in še kakšnega radovednega soseda zraven. Pojedla dvakrat preveč, a po njihovih standardih zdaleč premalo. Potem na domačem odprtem dvorišču razglabljaš o smislu življenja ter tlačiš vase, neznano kam, kose sladke lubenice in dateljne.

Ko je bil tokrat čas za slovo od Alžirije, mi je bilo zares težko. Toliko iskrenih ljudi, ki so se brez pričakovanj prelevili v moje osebne vodnike, svetovalce in stražarje, sem spoznala. Vem, da bodo vedno tukaj, v Alžiriji, ki mi je za vedno segla v srce.  Največja nagrada za njihovo požrtvovalnost je moja nova ljubezen do dežele in zagotovilo, da se zagotovo še vrnem.

Morda je Alžirija žal še ena redkih dežel, kjer za denar le ne dobiš vsega – prijateljstva in iskrenosti vsaj tukaj zaenkrat še ne moreš kupiti.

Helena Caf