PEŠ NA SINAJ
Egipt – Sinaj
V letošnjem letu karanten, odpovedanih letov in potovanj je bil marsikdo pred preizkušnjo, kako se vrniti domov ali kako se podati na pot. Nek grški študent, ki je bil na študiju na Škotskem, se je tako letos spomladi domov odpravil kar s kolesom.
Pa si predstavljate, da jo na več kot 3500 kilometrov dolgo pot mahnete kar peš?
Prav to sta si zastavila Irmi in Cosmos. Da gresta peš iz Nemčije v Jeruzalem, a na koncu sta pristala na Sinaju. Zgodba, ki vam jo pišem, se sicer ni dogajala letos in nima nobene veze z zadevami iz turbolentnega leta 2020. Je pa samo po sebi zanimivo dejstvo, da se na več kot 3000 kilometrov dolgo pot odpraviš peš oziroma v družbi enega oslička.
Irmi in Cosmos sta moja soseda, tu v egiptovskem hribovskem mestu Sveta Katarina. Na Sinaj sta prišla leta 2007, torej tri leta pred mano in vedno me je fascinirala njuna zgodba o doooolgem potovanju, ki je trajal natanko deset let.
Irmi in Cosmos v svojem domu na Sinaju. Voz, s katerim sta potovala, je danes center njunega bivališča.
Iz Kölna v Jeruzalem.
Vse skupaj se je začelo jeseni leta 1997 v nemškem mestu Köln, od koder prihajata. Spoznala sta se le nekaj mesecev pred odhodom v Jeruzalem in vsak se je s svojim razlogom podal na pot. Njuni vzgibi za to posebno potovanje so bili mešanica iskanja sebe in Boga, začeti novo poglavje in pustiti težke življenjske preizkušnje za sabo. In sta šla. Oziroma so šli. Na začetku se jima je na njuni poti pridružil tudi Irmijin posvojenec, ki pa je romarsko pot zaključil v Romuniji in odšel nazaj v domovino. Pot so začeli z osličkom, ki je pomagal nositi nekaj malega za preživetje na poti.
Prvi dan njune odprave proti Jeruzalemu. Köln, jesen 1997.
Seveda bi samo potovanje Irmi in Cosmos lahko prehodila bistveno prej kot v desetih letih, a v njuni zgodbi ni šlo zgolj za pohod od točke A do točke B. Na poti sta spoznavala sebe in okolico, ljudi, različne navade, tradicije. Pozimi nista potovala. Pravita, da imata veliko lepih spominov, pridobila sta nove prijatelje in poznanstva. So se pa dogajale tudi ne lepe stvari. Najbolj temačen trenutek se jima je zgodil v Romuniji, kjer sta tik za las ušla smrti.
Iz Nemčije sta potovala preko Češke, Avstrije, Madžarske, Romunije, Bolgarije do Turčije. Nato ju je pot vodila preko Sirije in Jordanije. Iz Jordanije sta želela vstopiti v Izrael, kjer pa jima vstop z živalmi niso pustili. Kar nekaj mesecev sta čakala na dokumente, opravila karanteno za njune živali, a vstop jima vseeno niso odobrili. Njun cilj – Jeruzalem jima ni bil namenjen. Zato sta se odločila, da gresta naprej. Kam, sprva nista vedela. Nato ju je pritegnila zgodba preroka Mojzesa.
Po stopinjah Mojzesa na Sinaj.
Po svetopisemskem izročilu tudi Mojzesu ni bil omogočen dostop do Jeruzalema. Ne zaradi izraelskih obmejnih organov, pač pa zaradi pomankanja vere v Boga. Sveto pismo pravi, da je Mojzes s svojim ljudstvom več deset let taval po Sinaju, spoznaval Boga in izpolnjeval njegove nareke. A včasih je tudi Mojzes sam imel pomisleke o božji vsemogočnosti, zato si je nakopal kar nekaj božje jeze. Med drugim tudi božjo kazen, da nikoli ne bo vstopil v obljubljeno deželo. V Stari zavezi lahko še preberemo, da je imel prerok srečanja z Bogom na gori Sinaj in zaradi bibličnega izročila je sinajski polotok že v prvih stoletjih našega štetja postal pomemben verski, romarski center. Še danes je tako. Mnogi domači in tuji obiskovalci radi obiščejo malo hribovsko beduinsko mesto s starim krščanskim samostanom, kjer se je dogajala biblična zgodba in kjer se nahaja sveta Mojzesova gora. Danes se ta kraj imenuje Sveta Katarina.
Mesto Sveta Katarina, južni Sinaj.
Z inspiracijo Mojzesa v srcu sta se Irmi in Cosmos v začetku leta 2007, v jordanskem pristaniškem mestu Akaba, vkrcala na trajekt, ki ju je popeljal do Egipta. Nato sta pot nadaljevala do ‘Mojzesovega mesta’ in tako sta pristala tu pri nas, na Sveti Katarini. Pravita, da bosta tu tudi ostala. V Nemčijo se ne nameravata več vrniti. Sprva sta v našem mestu živela v manjšem beduinskem šotoru. Potem pa sta si začela graditi lično hiško, kjer živita še danes in je spoj beduinske tradicije z evropskim pridihom in posameznimi detajli z njunega deset letnega potovanja.
Pot v Nemčiji se je začela z enim osličkom, ki je na hrbtu nosil košaro potrebščin za potovanje. Že na vzhodnem delu Nemčije sta kupila še enega oslička, da bi razbremenil prvega. Prvo zimo so preživeli na Češkem, kjer je Cosmos izdelal poseben voz z mizo. Omenjeni voz je danes parkiran v osrednjem delu njunega bivalnega prostora in služi kot miza ter omara hkrati. Kmalu so se jim pridružile še druge živalice. Maček na Češkem, pes na Madžarskem in psička v Romuniji.
Utrinek s poti.
Potovanje prav posebne druščine je vedno pritegnila veliko pozornosti pri ljudeh. Največ noči sta preživela na dvoriščih samostanov in župnij, na kmečkih posestih in domačih vrtovih posameznih prijaznih ljudi. Spala sta v šotorih. Veliko hrane sta prejela od ljudi, nekaj pa sta si jo prislužila tudi s pridnimi rokami, ko sta ljudem pomagala pri raznih opravilih. Cosmos vedno rad poudari kako lepo so ljudje poskrbeli tudi za njune živali. Pri prehodih meja nikoli niso imeli problemov. Vse živali so imele potrebne dokumente, a v Izrael vseeno niso smele vstopiti.
Na njuni večletni poti sta prehodila veliko različnih pokrajin. Hodila sta po podeželju, večjim mestom sta se izognila. ”Podeželski ljudje so srčni, preprosti ljudje. Čeprav sva bila tujca in nisva znala njihovega jezika, so nama vedno radi priskočili na pomoč,” pravi Irmi. Največ časa na njunem potovanju sta preživela v Romuniji. Tega sprva nista načrtovala, a splet okoliščin je bil tak, da sta bila v Romuniji kar dve leti.
Kljub hudim poškodbam nista odnehala.
Ko sta leta 2002 vstopila v Romunijo, so jima tamkajšnji ljudje svetovali, naj ne gresta preko južnega dela države, ker je revnejši in zna biti nevarnejši. Zato sta se odpravila po severnem delu proti obali Črnega morja. A neke jesenske noči bi bilo njunega potovanja kmalu konec. Mlad Romun, oborožen le s palico, a z veliko agresije in potrebe po denarju se je odločil, da ju napade. Sredi noči, med spanjem, je Romun prerezal njuna šotora in ju začel pretepati s palico. Ko sta Irmi in Cosmos ležala v nezavesti, ju je oropal. A kaj veliko ni imel za vzeti, saj nista imela veliko gotovine ali ostalih vrednih materialnih stvari. Vzel jima je bančno kartico, na podlagi katere so Romuna kasneje tudi našli in ga poslali za zapahe.
Irmi in Cosmos sta bila v napadu močno poškodovana. Največ udarcev s palico sta prejela v glavo in posledično imela hude poškodbe glave. Cosmos je bil v komi deset dni, Irmi dva tedna. Po več kot eno mesečni bolniški oskrbi ju je v svoj dom sprejel duhovnik iz bližnjega mesta. Pri njem oziroma v njegovi vasi sta preživela naslednji dve leti. Okrevanje je bilo dolgotrajno. Irmi je imela tako hude poškodbe lobanje, da je njen možganski center za ravnotežje še danes prizadet.
Kruta zgodba je prišla v romunske in tudi bolgarske medije, ljudje so bili šokirani. Tako so vsi spoznali Irmi in Cosmosa in vsi so želeli pomagati, vsi so jima želeli izreči besede podpore, pokazati dobro, gostoljubno srce tako Romunije kot kasneje Bolgarije.
Romunska vas, kjer sta Irmi in Cosmos po napadu okrevala dve leti.
Kljub hudemu napadu svojega potovanja nista prekinila. Preko Bolgarije sta vstopila v Turčijo, ki sta jo prehodila po celem egejskem in sredozemskem obalnem predelu. V Turčiji sta vstopila tudi v drugo versko okolje, a zaradi tega nikoli nista imela težav. Mnogi ljudje, ki sta jih srečevala na poti, ne glede na vero, so jima dajali sveče, molilne vrvice, na listek napisane molitve, ki sta jih odnesla v Jeruzalem. Čeprav v Izrael nista mogla vstopiti v celotni zasedbi, sta za dva dni vendarle obiskala njun prvotni cilj Jeruzalem. Prav v svetem mestu pa sta začutila, da to ni več njun cilj.
Tisto, kar sta iskala, nista našla v Jeruzalemu, temveč nekaj sto kilometrov južneje. Na egiptovskem polotoku Sinaj, v zavetju gorá, na Sveti Katarini.
Samsara potovanja
Adobe Stock
Adobe Stock
Janez Gradišar
Adobe Stock
Adobe Stock