Sinajska puščava

V Samsari že skoraj govorimo po arabsko, saj se maja končno odpravljamo v Egipt. Razmišljamo o soncu, pesku, piramidah in tudi sama se vedno bolj nagibam k ideji, da znova obiščem stare prijatelje. Že kar precej let je od tega, ko sem živela v Egiptu. Zato je bil izgovor kot na dlani, da odhitim na Sinaj in še sama podoživim teren, kakršnega boste čez dober mesec dni tudi vi. Najavim se Gabalyju in Nini, s katerima smo skupaj bivali na Sinaju, da prihajam! In sem šla. Preverit, če tudi pri beduinih vse ‘leti naokoli’ v pripravah na našo skupino.

Moj sinajski dom, hribovska vasica Sveta Katarina, je še vedno taka kot jo poznam. Zavita v granitne gore, mirna, tiha, a po drugi strani zaradi svoje preprostosti tudi zelo mogočna. Razen nekaterih avtomobilov in malih trgovinic, čajnic, elektrike in interneta, se vas ni kaj bistveno spremenila vse od Mojzesovih časov! Tu se še vedno rado zgodi, da pozabiš na čas. A vse SE zgodi, kdaj in kako, hmmm ‘inšalah’ kot rečejo beduini – takrat in tako kot bo Bog želel.

Nekaj drobnih stvari se je vendarle spremenilo. Vrt okoli naše hiše, ki smo ga z Gabalyjem in Nino zasadili pred sedmimi leti, se je zdaj že prav razbohotil. Moja gostitelja mi ponosno razkažeta vsa drevesa in res je bilo prav prijetno v senci oljk obujati spomine na naše dogodivščine. Zato smo se odločili, da je čas za novo vragolijo, tokrat tisto pravo puščavsko. Konec koncev sem šla na Sinaj predvsem zato, da preverim puščavski teren, ki ga bo raziskovala tudi prihajajoča Samsarina skupina.

Sinajska puščava me je zaradi svoje raznolikosti vedno privlačila. Ena dolina je polna črnega bazalta, druga navduši z razbrazdanimi hribi iz peščenjaka, v tretjo je možno priti le skozi ozek kanjon, v četrti se bohotijo širne sipine in še bi lahko naštevala. Tako smo se z Nino in Gabalyjem zbasali v džip in se odpeljali v širno kraljestvo peska in erodiranih hribov. Raziskovali smo skrite kotičke, sopihali skozi kanjone in ob skodelici toplega čaja znova prišli do spoznanja, kako magično puščava osvobodi duha, ki poleti visoko nad oblake in hkrati trdno prizemlji slehernega izmed nas.

Želim vam čarobno puščavsko pravljico!

Masalama!

Marijana