Vietnam – en dan potovanja, prinese zvrhano košaro znanja

Vsak dan se naučimo kaj novega. In kaj se lahko naučimo v enem dnevu? Marsikaj. Potovanja nas obogatijo, pa naj gre za velike življenjske modrosti ali za male drobnarije. Preberite si nekaj teh malih drobnarij, ki sem se jih naučila na popotovanju po Vietnamu:

Svet se zaustavi v sekundi.

Sprehajam se po ulicah in izogibam kaotičnemu prometu, ko nenadoma vse obstane kot v filmu. Vsi nepremično strmijo predse in bolj, ko jih gledam manj dojemam. Obstojijo na motorjih, tisti telovadci sredi parka v pidžamah prenehajo s hitro hojo, kuharica preneha kuhat …Vsi zelo resni in nepremični. Kaj se dogaja? Je na delu kakšna višja sila? Potem pa zaslišim vietnamsko himno z radija s škripajočimi zvočniki. Uvau.

Po nekaj minutah, ko odzvenijo še zadnji takti himne, svet okoli mene spet oživi. Kar malo šokirana sem obsedela v ulični restavraciji z malimi plastičnimi stoli in potrpežljivo počakala, da kuharica s starimi zarjavelimi škarjami do konca razreže rezance in zelišča za v juho, ki jo v družbi poslovnežev v kravatah in navihanih otrok z največjim užitkom pojem. Med obrokom me spremlja glasba prepevajočih uličnih sprehajalcev in kuharic, ki si brundajo ljubezenske balade.

Denarja na cesti se ne pobira.

Vietnamci so izjemno vraževerni. Povsod darujejo za vse mogoče, nosijo amulete in zahajajo k vedeževalcem. Meni najbolj zanimiv del vraževerja je zažiganje denarja pred trgovino, restavracijo ali podjetjem. Verjamejo namreč, da je duhove treba pomiriti, saj sicer lahko povzročijo propad posla. Največkrat gre za bankovce za 100 dolarjev. Fotokopirane seveda. Ti lažni bankovci so namenjeni duhovom prednikov, saj verjamejo, da znajo lažni denar spremeniti v pravega. Delčke lažnega denarja tako nosi veter po ulicah daleč naokrog. Ne jih pobirat, razen če želite razjeziti duhove ali pa dobro nasmejati domačine, ki komaj čakajo na kakšnega naivnega turista.

V turizmu so glavne ženske.

Pravno gledano so moški in ženske v Vietnamu enakopravni, vendar so v sodobni družbi moški še vedno superiorni. V marsikaterem poklicu  ta superiornost  velja, a menim, da vietnamske ženske podpirajo vsaj tri stebre turizma v deželi. Medtem ko moški vozijo taksije, motorje in avtobuse, ženske skrbijo za komunikacijo s turisti. V vsakem penzionu, hotelu, restavraciji in tržnici, vas bodo vedno ogovorile ženske. Na plavajočih tržnicah in otokih veslajo polno naložene čolne s sadjem in zelenjavo. Tudi turistične vodnice so skoraj izključno ženske. Ja, v Vietnamu si ženske morale znati izboriti svoje mesto v družbi, če ne z vztrajnostjo pa z glasnostjo in to jim več kot odlično uspeva. A neka vraža se je ohranila: če se odpravljate na poslovni sestanek in najprej srečate žensko, se raje kar obrnite nazaj domov.

Durian je kralj.

Seveda brez tržnic in vsega sadja, ki ga ponujajo v Vietnamu, ne gre. Na njih ponujajo papaje, mange, avokade, pasijonke, liči, pitaje pa vse do kralja sadja – duriana. Kralj sadja ali bolje, kralj smradu. Vsi vam bodo rekli, da ga boste že na daleč zavohali in res je tako. Moj prvi vtis je bil kot da voham preznojene štunfe, čebulo in nekaj ogabno sladkega. Poskusiti moraš pravijo, pa čeprav le enkrat v življenju. Prvič in zadnjič po moji izkušnji. Želela sem košček sadeža zadržati v telesu za več kot par sekund, a nisem uspela. Prvič in zadnjič me je organizem prisilil, da dam to, kar sem dala noter takoj tudi ven. Vsak ima pač svoj okus. Nekaterim durian postane najljubši sadež, drugim pa nam še vedno vseeno bolj teknejo rezanci z črvički.