Jurte in nomadsko življenje

Predstavljajte si, da ste res povezani z ljudmi, s katerimi živite ter imate na vsakem koraku stik z naravo in živalmi. Za sabo ne puščate sledi in ni vam v interesu imeti vsak dan več in vsak dan nekaj novega. Ja, tako v nekaj stavkih lahko opišemo življenje nomadov v Osrednji Aziji. Vsekakor je njihovo življenje popolno nasprotje našemu načinu življenja. A ravno zaradi tega bi se bilo zanimivo preleviti v njihovo vlogo. Vsaj za kratek čas.

Po raziskavah sodeč so se ljudje, ki so določen čas preživeli skupaj v jurtah, zbližali in hkrati preživeli veliko več časa zunaj, na prostem. Postali so bolj tolerantni do drugih, hkrati pa so se začeli zavedati naravnih danosti, ki jih dnevno vsi uporabljamo. Nekateri pravijo, da je življenje v jurtah bolj tiho, vendar v resnici ni. Ker nisi za zidanimi stenami, ponoči lahko slišiš sove, kojote in lisice, gosi, ki pristajajo na bližnji reki ter jelena, ki gre skozi gozd. Prav tako ujameš vsak dež in piš vetra. Če pa v topli poletni noči odgrneš še vrhnjo pregrinjalo jurte, lahko vidiš tisoče zvezd.

Jurta oz. ger (v mongolščini ger pomeni dom) je poznana v Osredni Aziji (v Mongoliji, na Kitajskem, v Kazahstanu in Kirgiziji) že vsaj tri tisoč let. Gre za najbolj dodelan nomadski šotor na svetu, ki ga je še mogoče prestavljati in ponuja udobno zavetje tako v vročih poletjih kot mrzlih, vetrovnih ter sneženih zimah.

Jurta je okroglo, šotoru podobno bivališče, ki zaradi svoje oblike odlično klubuje močnemu vetru. Ogrodje je narejeno iz lesa. Stena je sestavljena iz tanjših, rahlo ukrivljenih palic, med sabo mnogokrat povezanih z usnjem ali vrvicami. Na vrhu strehe je lesen krog, skozi katerega izhaja dim odprtega ognjišča ali dimnika manjše kovinske peči. Na ta krog so pritrjeni vsi strešni koli in tako daje oporo celotni konstrukciji. Njeni zunanji sloji so narejeni iz klobučevine, torej iz blaga, ki ima med seboj prepleteno oziroma zlepljeno ovčjo volno. Danes se uporabljajo tudi že druga naravna ali sintetična prekrivala oz. ponjave.

Jurta je lahka in enostavno sestavljiva, a hkrati trpežna in udobna za vroča poletja in mrzle zime.

Se pa tudi jurte razlikujejo med seboj: mongolske jurte imajo ravne kole in nimajo tako stožčaste strehe kot druge jurte, tako lažje kljubujejo močnim vetrovom in udarcem strel. Jurte v Kirgiziji in Kazahstanu pa so bolj stožčaste in zaobljene.

Jurte so lahko sivkasto rjave ali snežno bele, odvisno od barve volne, ki so jo uporabili. Kirgiške in kazaške so pogosto okrašene s krajevnimi vzorci, ki so seveda povezani z tradicijo in simboli. V preteklosti so prelepa pregrinjala in klobučevinaste preproge razkrivale, kolikšno bogastvo in ugled je imela družina. Najpogostejši so simboli, ki predstavljajo moč npr. štiri močne zveri (lev, tiger, garuda in zmaj) ter tudi pet temeljnih elementov (ogenj, voda, zemlja, kovina in les). Nomadi verjamejo, da jim ti simboli prinašajo moč in nudijo zaščito. Pogosto se uporablja tudi vzorec kladiva, ki prav tako predstavlja moč. Najstarejša tradicionalna vzorca pa sta  vzorec živalskega nosu in vzorec roga. Ti vzorci se ne uporabljajo le na jurtah, temveč tudi na vezenju, pohištvu, knjigah, oblačilih, vratih in drugih predmetih.

Jurte se razlikujejo med seboj tudi po velikosti in opremi. Vhod v jurto običajno gleda proti soncu, tako da dovolj sončne svetlobe pride v notranjost. Boljše jurte imajo lesene oboke in lesena vrata. Preprostejše jurte imajo čez vhod le preprogo.

Ženskam pripada prostor desno od vhoda, v katerem se shranjujejo kuhinjski pripomočki ter tudi vsi pripomočki za čiščenje, šivanje in izdelovanje klobučevine. Leva stran jurte je namenjena moškim in njihovi opremi: pripomočki za lov ter sedla, jahalni biči in vse za nego čred ovac, krav in konj.

Notranjost jurte je ponavadi okrašena z preprogami in čez dan so vse stvari pospravljene v škatle in omare. Podnevi je v osrednjem prostoru miza in stoli, kjer se je ali dela. V jurti povprečni živi do 10 ljudi. Bogatejše družine imajo v lasti več jurt, ki jih potem ločijo po namenu: ena je za prehranjevanje, druga za spanje, tretja za goste.

Stepski nomadi, ki so iznajdljivi, trdoživi in prilagodljivi, so v sestavljanju in razstavljanju jurt zelo spretni, saj jo lahko sestavijo v pičlih 45 minutah. Nomadi v Aziji ne živijo le na enem mestu, vendar se selijo vsaj dvakrat letno. Julija, ko se sneg stopi in so prelazi znova prehodni, živali odženejo na visokogorske pašnike. Jurte postavijo zraven kakšnega gorskega potoka (najbolj praktično, saj vodo potrebujejo za kuhanje in pranje). Tam ostanejo do začetka oktobra oziroma do prvih znatnih ohladitev.

Za prenašanje jurt ob selitvah uporabljajo živali. Kamele, na katere natovorijo ogrodje in klobučevino. Tam, kjer nimajo kamel, nomadi jurte naložijo na vozove, ki jih vlečejo jaki ali konji. Danes pri selitvah pogosto uporabljajo tudi stare ruske tovornjake.

Jurte pa v odročnih krajih osrednje Azije uporabljajo tudi za trgovine ali kavarne, kjer lahko turisti poskusijo domačo hrano in kupijo spominke.

Nomadsko življenje v jurtah je resnično usmerjeno na prvinske stvari, ki jih potrebujemo za osnovno preživetje in skromno življenje v krogu številne družine. Nobenega razkošja nikjer. V razvitem svetu pa se ljudje danes usmerjajo na večje in še večje hiše, družine so pa vedno manjše. Nomadi nam sporočajo ravno obratno – manjša hiša, bogatejše in pristnejše življenje. Seveda vsak zase ve, kaj mu bolj odgovarja in tudi priznajmo si, smo navajeni komoditete in kar razvajeni z vsemi materialnimi dobrinami, ki jih imamo na razpolago.

Definitivno je vredno poizkusiti nomadsko življenje, da se malo ustavimo, zadihamo in prevetrimo naše pehanje za več.

Ekipa Samsara