Pakistan – skrivnosten kot okus umami
PAKISTAN
Pakistan je težko opisati.
Njegova narava je raznolika in slikovita, zgodovina sega daleč nazaj v začetke najzgodnejših civilizacij, industrijski in tehnološki dosežki so izjemni in zanimivi, ljudje so pristno prijazni… Čiste vesti bi lahko rekli, da je dežela ena najprijetnejših turističnih izkušenj, ki jih ponuja naš planet. Pa vendar bi naredili krivico, če bi se ustavili le pri temu in nizali zgolj zanimivosti.
Je dežela globoke poezije.
Tukaj se vsakdo zlahka prelevi v pesnika, filozofa, umetnika… Navdih postane kar človek sam. Sam z notranjimi dialogi v trenutkih neizmerne sreče ali globoke žalosti, jeze ali sočutja, strahu pred neznanim ali predsodki in nenazadnje miru. Pakistan ne skopari z občutki in vtisi, zato se šele ob povratku domov se zavemo, kakšen globok vtis je dežela naredila na nas.
Pakistan je kot peti okus umami, ki ga je težko ubesediti, a ko ga najdemo, vemo kaj smo iskali.
Je mešanica vsega: sladkega, grenkega, kislega, slanega – in le-te s prisotnostjo povzdigne na sam piedestal okusov. V ustih se dogaja simfonija, okusi kar pokajo od dobrega in nenavadnega, dokler se ne združijo v celoto in telesu priredijo nepozaben ples ter naježijo kožo. Kadar to eksplozijo okusa najdemo, jo za vedno iščemo. Enostavno ni boljšega. Kot ima vsaka jed svoj umami, ga ima tudi vsak kotiček Pakistana. Pakistan zleze pod kožo z vsem, od strahu do neizmernega veselja in nikakor ne pusti človeka ravnodušnega.
… Sprehod vodi skozi ozke ulice, na pisane bazarje, kjer prodajajo in nakupujejo večinoma moški. Mimo neslišno zdrsne ženska v dolgi enobarvni opravi, ki zakriva skoraj vsak del telesa. V zraku vonjate sladkobni vonj parfuma, ki ga je nedavno kupila na tem istem bazarju, kjer sedaj trgovca prepričuje v svoj prav in vrednost stvari. Njene oči so obrobljene z debelo plastjo khola, da poudarijo beločnico in globino temnih oči. Hja, če ne gre drugače, dvigne dolgo burko in pokaže svoj obraz – predvidevam, da v grožnjo trgovcu. Cena je zbarantana in enobarvno nevpadljivo vrečasto oblačilo se pomika naprej. Popolnoma je neopazna. Nehote se porajajo misli o pravicah in svobodi… Morda je prav gospa s parfumom Coco Chanel bistveno bolj svobodna kot marsikdo iz med nas? Morda išče pravo priložnost za pobeg, ker je preveč drzna in vzgajana v družini, kjer možje verjamejo, da so ženske gonilo družbe?…
… Makadamska cesta se serpentinasto dviga visoko nad dolino. Telo je že navajeno tresljajev avtomobila, ki so dejansko zanemarljivi, saj kamor seže oko, se riše pokrajina iz najlepših sanj. Pogled na travnata in mišje-siva skalnato suha pobočja, potoke in vrhove gora neznanih imen, od zadnjega naliva divje temno obarvane sive reke in zelene rodovitne doline, se spreminja iz ure v uro. Doline popoldne nase navlečejo migajočo meglico in je kot privid v globini. Med raznobarvnimi skalnatimi pobočji se zdi, da dolina počiva v miru in osvobojena zemeljskih skrbi. Pogled uide dalje pod nebo. Tam se zrcalijo špičasti zasneženi vrhovi, ki jih prekriva mavrični halo. Osuple nad mogočnostjo vrhov gora začutimo, zakaj nekateri želijo osvajati te nam neosvojljive zasnežene ledene vrhove in se vpisati na kovinske ploščice smrtnosti. Ob sončnem zahodu se rdeče-oranžna svetloba razkropi po okolici in deluje kot prevrnjen kozarec obarvane vode ekscentričnega umetnika. Na pobočjih se izrišejo zelene obdelovalne terase, bele hiše z mlečnimi ali rdečimi pločevinastimi strehami, majhne pike se spremenijo v iglasta in sadna drevesa. Nad vasjo grozeče visi kup morenskega materiala in opozarja, da se lahko ob vsakem večjem nalivu potok spremeni iz romantično žuborečega v grozečo in rušilno kamnito ‘lavo’, ki bo odnesla celotno vas ali terase. Reka z nič kaj prijazno sivo barvo se divjo vije skozi dolino, govori o taljenju mogočnih ogromnih ledenikov in uničenju cest, poti, življenja. V Pakistanu so ljudje nenehno izpostavljeni ‘božji volji’ in z njimi igrata igro »Med dvema ognjema« politika in narava. Naravo razumejo in spoštujejo ter redko obsojajo, politika je pa seveda druga zgodba…
… Ljudje so iskreno prijazni. Vsak dan znova nas z iskrenostjo in prijaznim nasmeškom prepričajo v to, da nekateri mediji (države) resnično vplivajo na podobo države v naših glavah. Življenje v Pakistanu je vse prej kot enostavno. Bogatih je le peščica, vsi ostali se tako kot ljudje drugje, borijo za svoje sanje in udoben vsak dan. Ne glede, kakšno predstavo o ljudeh imamo, razoroži prvi prijazen nasmeh. Da, odkrito jih zanima iz kje ste in kako to, da ste prišli v njihovo deželo, kjer ste seveda več kot dobrodošli. Včasih, če ste jim všeč, so pripravljeni odpreti trdno zapahnjena vrata svojih velikih dvorišč in vas povabiti na čaj. Tukaj se lahko spletejo vezi, ki trajajo menda za vedno. Če ste resnično vredni zaupanja, vam predstavijo svojo širšo in ožjo družino ter vas tako povabijo z dušo in telesom v najintimnejši del njihovega vsakdana. Prepustite se in zaupajte, saj izkušnja ostane za vedno…
…Užitek se je povzpeti med vrhove gora, občudovati rahlo rožnato belino snega in hoditi preko ledenih kristalov, ki se na čistih ledenikih obarvajo v nežno zelen odtenek žajblja. Čutiti drseč led pod podplati, zaznavati zvoke premikajočega se ledenika in občudovati svetlobne žarke, ki se odsevajo od površine, je nekaj magičnega. Pod globokim ledom žubori prosojno čist potok z ogromnimi zalogami pitne vode…in led, ki daje neomejene količine sladoleda, le malinovec najljubšega okusa potrebujete😊. Ozračje postaja hladno in veter neusmiljeno zapiha, umaknete se v zavetje in opazujete kot luč bdečo polno luno nad belimi vrhovi, ki se svetijo iz črne modrine nočnega neba. Duša je srečna in mirna, srce poje od užitka spoznanja, da obstajajo na tem planetu še kraji, ki so tako odročni in nedosegljivi tudi najbolj drznim odtisom ljudi…
… Moški nenadoma postanejo glasni, preglasijo celo avtomobile in zavedaš se, da si opažen. Filmska zvezda je rojena, čeprav tega nisi vedel, si sedaj najbolj oblegana in fotografirana oseba v mestu. Načeloma spoštljivo do žensk, s sramežljivim vprašanjem: »Ali lahko eno fotografijo, prosim?«. Tisti bolj junaški že delajo selfije z nič hudega slutečimi turisti in najmanj pogumni pošljejo otroke v prvo bojno vrsto. Drenj tak, da je nemogoče uživati ob skodelici čaja ali kozarcu soka iz sladkornega trsa. Ko oko zazna majhno mošejo, se nasmehneš, saj boš vendar varen v zavetju svetega hrama… Ne traja dolgo, ko te sredi občudovanja stare arhitekture v koraku na mehki bordo preprogi, nekdo povleče za rokav od umetelno izrezljanih lesenih držal za Koran in privede na široko marmornato dvorišče. Ne z namenom, da ti pokaže visoke minarete, pač pa da ujame zvezdniški selfi. Verjetno je vplivnež iz neke odročne pakistanske vasi 😉. Zato ga je nujno potrebno ovekovečiti še v naš objektiv…
Ni lahko zliti občutja do nekega kraja, narave ali ljudi na list papirja. Težko je ubesediti vse kar se dogaja v naši duši. K sreči vedno zmanjka besed, prispodob. Pakistanci so posegli po poeziji. Glede na njihovo pristno zadovoljstvo, vedoželjnost, velike sanje in iskrenost, so najbrž našli pravilno orodje. Ko to poezijo še uglasbijo, vas glasba očara, četudi besedila ne razumete, ga začutite….In to je to! Tisti težko opisljiv okus umami, ki si ga vedno znova želite okusiti. Morda se ravno zato vračamo veliko raje v nekatere dežele kot druge. Vsak izmed nas drugače okuša hrano in drugače doživlja dežele, ki jih obiskuje. Le izbrati moramo, kateri umami pogrešamo ali iščemo. Želim vam, da ga najdete!