FESTIVAL NORCEV
100 ljudi, 100 čudi velja pregovor. Kakšna vsa so verovanja, navade in običaji ljudi po svetu, ki nam vzbujajo čudenje, celo nerazumevanje ali posmeh. Duhovi prednikov, astronomski dogodki ali tradicije, za katere v današnjem času sploh nimamo več posluha, določajo vsakdan milijone ljudem po svetu.
Tudi v naši neposredni bližini obstajajo nenavadni običaji. Ne vemo več čisto točno njihovega izvora, marsikdaj pa so sam dogodek posrkala podjetja, ki služijo na račun obiskovalcev. Moderna pravila so marsikje pokvarila tisto bistvo praznovanja, ki je stoletja združeval skupnosti in posameznike.
V Italiji kar mrgoli takšnih in drugačnih lokalnih praznikov in festivalov. Po navadi živijo in uspevajo v krščanskem okolju, a če pobrskamo globlje, vidimo elemente davnih časov, skrivnostnih in nerazumljivih…
V Umbriji smo priča enemu izmed njih. Gubbio je staro rimsko, a še bolj srednjeveško mesto, ki leži na pobočju hriba Ignino. Njegove kamnite ulice se v mesecu maju obarvajo v rumeni, modri in črno- rdeči barvi. To niso barve pomladnih rož na okenskih policah ali parkih, pač pa barve zastav, ki plapolajo s praktično vsake hiše v mestu. Ko popoldanski žarki zahajajočega sonca osvetlijo kamnite fasade večnadstropnih stavb, dobimo mavrico barv z zlatim ozadjem.
Povzročitelj teh dogodkov je škof Ubaldo, zavetnik mesta Gubbio. Živel je v času križarskih vojn in je pomagal ubraniti mesto pred vojsko mesta Peruggia. To so bili nemirni časi bojev med italijanskimi mesti. Sv. Ubaldo naj bi delal čudeže pravijo in je s škofovsko palico poveljeval obrambi kar z obzidja mesta.
V njegovo čast so kasneje postavili cerkev na vrhu hriba. Ne samo romarji, tudi častilci mesta so se tja zgrinjali v sprevodih sveč, ki so z leti nerazumljivo rasle in kmalu je nastala velika sveča s podobo svetnika, ki je vsako leto v sprevodu romala na vrh hriba.
Tekom stoletij se je razvil obred. Sv. Ubaldu sta se pridružila še sv. Jurij in sv. Anton, vsak na svoji veliki sveči, vsak v točno določenem vrstnem redu potujejo proti cerkvi na hribu. Sveče iz voska so zamenjale velike lesene konstrukcije, pohod pa se je spremenil v tek.
15. maj 2023. Gubbio, Festa del Ceri 18.00
Zbrani se drenjamo na osrednjem trgu v mestu. Že pred več kot eno uro smo si zagotovili mesto, nekoliko dvignjeno, na stopnišču, ki vodi v najimenitnejšo stavbo – Palazzo dei Consoli. V njegovem zvoniku visi le en zvon. Mojstri v pisanih oblačilih so zlezli na vrh. Zvonjenje poteka ročno, teko kot v srednjem veku, da se človeku naježi koža.
Na trgu se začne zbirati množica. Mestno prebivalstvo obleče svoja praznična oblačila: obvezno rumeno za Sv. Ubalda (zavetnik kamnosekov), modro za sv. Jurija (zavetnik trgovcev) in črno za sv Antona (zavetnik kmetov). Njihova družinska tradicija narekuje, kateremu »moštvu« pripada posamezna družina. Ta tradicija se prenaša iz očeta na sina.
Kmalu se trg napolni do zadnjega kotička. Sprevod s podobo svetnika se z vrha hriba spusti do dna mestnega obzidja, kjer se začne dirka.
V zraku je čutiti napetost. Trenutek, na katerega so čakali celo leto, je tu. Tek z nosili in 4 metre visoko leseno svečo se začne. Udeleženci se kot v štafeti izmenjujejo kar med tekom, pri tem pa se navdušena množica spretno umika izpod hitrih nog tekmovalcev, ki morajo premagati približno štiri kilometre strme poti do cerkve na vrhu hriba.
Na trgu zadoni zvon in ekipe se poženejo proti sredini, kjer morajo trikrat obkrožiti osrednji trg, župan vrže bel robec in tekmovalci se poženejo naprej po ozkih ulicah Gubbia. Pri tem skrbno pazijo, da se jim 280 kilogramska konstrukcija ne podere, saj bi to pomenilo veliko sramoto za ekipo.
Najbolj bizarno pri vsem tem je pravzaprav pravilo prepovedi prehitevanja ekip. To pomeni, da se tekma konča v enakem vrstnem redu, kot se je začela: prvi Ubaldo, drugi Jurij, tretji Anton.
Čemu torej ves ta cirkus? Zakaj je to tekmovanje brez zmagovalca, tako zelo pomembno za prebivalce? Vplivni obiskovalci mesta so v preteklosti dogodek označili za tekmo norcev.
Dogodek nas opominja, da svet, v katerem živimo, ne razume teka brez zmagovalcev. Za naše pojmovanje mora vsako tekmovanje imeti zmagovalce in poražence, da pritegne našo pozornost, kar pove veliko tudi o nas samih.
A življenje v Gubbiu gre dalje. Spet bodo načrtovali naslednje praznovanje, se šalili na račun katerega izmed počasnejših tekmovalcev in pilili formo za prihodnje leto. O kapetanih ekip bodo še dolgo govorili kot o junakih, katerim jim je uspelo združiti moč in ekipni duh. V očeh drugih pa bodo ostali znani kot »tisti malce nori«, ki tečejo »brez razloga« po srednjeveških ulicah.
Kaj pa mi?
Čeprav nismo del ekip, so nam prebivalci v centru postavili vodnjak, okrog katerega lahko tečemo. In če nas zraven z vodo »požegna« še domačin v mestu, lahko dobimo pisno potrdilo čisto pravega norca.
Verjemite mi, včasih pride prav. 😊
Adobe Stock
Samsara potovanja
