OKUSI JAPONSKE (skozi oči našega potnika) 1. del
Tekst in slike: Rolando Kresnik
7. maj 2023, Tokyo 🇯🇵
Prvi večer v Tokiu je za nami, po drugem dolgem poletu. Danes nas je pozdravil dež, a glede na to, da je tu že večer, se kaj preveč nismo obremenjevali s tem, ampak smo se namestili v sobo (za tukajšnje razmere ogromno) in se sprehodili do bližnje trgovine 7/11 in posledica prevelikih oči je bil kup hrane, ki sva jo nabavila in seveda ni nič ostalo 🫣. In tako zdaj ždiva v sobi in razmišljava, če ni ob 23.00 že čas za spanje, saj smo tu kar 7 ur pred vami doma, doooolga pot pa je tudi pripomogla k utrujenosti.
Seveda pa vas moram spustiti še v najino japonsko intimo. Ne tiste vrste, na katero ste najprej pomislili, le na wc 🤣 . Po prvi uporabi je že padla odločitev, da bo pri naslednji domači prenovi stranišča, školjka podobna tej…torej školjka, ki naredi skoraj vse namesto tebe: opere, te stušira z več vrstami nastavljivih curkov, posuši, …skratka vse…da o ogrevani deski sploh ne govorim.
Jutri je nov dan, namenjen ogledu Tokia, ki ima že skoraj 40 milijonov prebivalcev, seveda pa bo dobršen del dneva namenjen tudi degustacijam hrane. Lahko noč oz. Oyasumi.
8. maj 2023, Tokyo
Če smo včeraj le na hitro občutili Tokio, je šlo danes na polno, tako z ogledi in še bolj s kulinariko 👌🍜.
Rahel dež nas je spremljal dopoldan, a se nismo pustili motiti, še posebej, ker nas je po zajtrku v hotelu najprej čakal obisk stare tržnice Tsukiji, kjer smo si privoščili različne onigirije (riž, zavit v list alge in napolnjen z različnimi nadevi: losos, tuna,..), nadaljevali smo s poskušino sveže pečenih rezin govejega jezika. Presekali smo s svežimi jagodami, povrhu pa se posladkali z jagodnim daifuku mochijem…njamiii.
Seveda smo si ves čas pridno ogledovali to veličastno velemesto, obiskali smo predel Harajuku in si ogledali tempelj Meiji ⛩️, kjer smo si zaželeli izpolnitev skrite želje. Bližnja odštekana ulica Takeshita nam je s Helenino pomočjo spet postregla z dobrotami, tokrat s KitKat jagodnimi makroni in boba milkom z rjavim sladkorjem. Sledil je obisk legendarnega kipa kužka Hachika ob križišču Shibuya, ki velja za križišče z največjo gnečo na svetu! In res je zanimivo videti vso to množico, ki se zgrinja čez cesto v vse smeri.
Nismo se izgubili, zato pa smo čakali cca.45 minut v vrsti za ramen v Ichiranu, ki je bil prvi ramen bar na svetu, ki je leta 2015 sploh dobil Michelinovo zvezdico. In splačalo se je počakati na ta vrhunski ramen, postrežen na poseben način.
Z metrojem smo se odpeljali še v predel Shinjuku, se z zaprtimi očmi 😜sprehodili skozi rdečo četrt in se v mestni palači povzpeli v 45.nadstropje (z dvigalom, seveda) in si ogledali mesto ponoči še iz te perspektive.
Ne vem, če je kriva rdeča četrt ali višina ali skoraj 20 prehojenih kilometrov v 14 urah ogledov, za večerjo smo si privoščili še eno tukajšnjo specialiteto: svetovno znano wagyu govedino, ki smo si jo sami pri mizi spekli na hibachiju in splaknili z Asahi pivom. Resnično se je kar stopila v ustih…
Skratka, le stežka smo se spravili nazaj do doma, da si odpočijemo in se pripravimo za napore jutrišnjega dneva…
Mislim, da je bilo danes kulinaričnih užitkov dovolj tudi za najbolj zahtevne foodije, a pred nami je še kar nekaj tako prekrasno “zahtevnih” dni.
Ja, res nam je hudo.
9. maj 2023, Tokyo
Chef Anthony Bourdain je nekoč izjavil: “If I were trapped in one city and had to eat one nation’s cuisine for the rest of my life, I would not mind eating Japanese. I adore Japanese food. I love it.”
Moram priznati, da se že po treh dneh kulinaričnega popotovanja po Japonski popolnoma strinjam z njim. Zakaj?
Že včeraj je bilo v Tokiu intenzivno, danes smo zadevo le še stopnjevali. Jutranji ritual po zajtrku, z novim okusom KitKata, nam je dal moči najprej za dopoldanski obisk skoraj 333m visokega Tokio Towerja, kjer do razgledne ploščadi vodi 660 stopnic.
Ne, nismo šli peš , smo le na dopustu 😜. Smo pa lahko obkljukali vsaj pogled na, v daljavi ponavadi z oblaki zakrit Fuji, 3776m visoko sveto goro, za katero sicer upamo, da jo še vidimo. Od veselja smo nazdravili z japonskim Suntoro viskijem, s katerim smo poplaknili tokio banane (sladica) in alge v tempuri z wasabijem .
Ampak ta napor nam je dal apetit in za skoraj dve uri smo zavzeli restavracijo, kjer smo si ponovno dali duška. Naj samo naštejem nekaj od jedi, ki smo jih pomazali: Sašimi hobotnice, juha s tofujem, rakovi kroketi, ocvrta hobotnica, tunin tatar, gyoza cmočki,..+ sake .🍛🍱🍤🦪
Po tako obilnem obroku nam je prijal sprehod do cesarske palače, ogled obzidja in dvojnega mostu. Palačo smo lahko videli le od daleč, sumim pa, da nas cesar ni hotel sprejeti, glede na to, koliko hrane naša skupina zaužije.
Nismo se preveč obremenjevali z njim, ampak smo se odpravili do glavne tokijske žel.postaje in mimo nje do okrožja Asakusa ob reki Sumidi, ki je znana predvsem po ogromnem zlatem korenčku pivovarne Asahi in kjer stoji 634m visok Sky Tree, najvišja stavba na Japonskem.
Pot smo nadaljevali do prekrasnega templja Sensouji, kjer smo se poklonili boginji sočutja in nakupovalne ulice Nakamise street.
Takšni obiski in ogledi nas zdaj že tradicionalno naredijo lačne, vsaj po Heleninem mnenju 😉 , zato nas je povabila še na večerjo v najstarejšo (180 let staro) tradicionalno restavracijo Sansada, kjer smo si privoščili odlično tempuro (jegulja in kozice), po tradicionalnem receptu in miso juho, po kateri je prijal še en Asahi 🍺.
Najbolj vztrajni smo skočili še do elektronske meke Akibahari, potem pa naravnost v hotel in v posteljo, saj jutri že navsezgodaj dobesedno oddrvimo z vlakom v Kanazavo.
10. maj 2023, Kanazawa
Po kratki noči je napočilo jutro, ki nas je pozdravilo s soncem in pričakovanjem, saj je danes dan za prvo srečanje s shinkansnom, izjemno hitrem vlaku 🚄, ki nas je popeljal iz Tokya v Kanazavo, ki je bila naš današnji cilj. S hitrostjo 260 km/h smo brzeli tako mirno in gladko, da je pokrajina kar letela mimo nas, občutek pa je bil odličen. V naslednjem stoletju, ko bomo takšne vlake imeli na Slovenskih železnicah, se bodo naši vnuki ali pravnuki lahko prepričali o navedenem.
Najprej smo se odpravili na tržnico Omicho, kjer smo si privoščili ogromno porcijo različnih sušijev iz morskih sadežev in rib, ki so zjutraj še plavale v Japonskem morju 🐟🦐🦑🦞. Gochisousamadeshita, ☝️ aja, sumimasen (oprostite) pozabljam, da nimate pojma o japonščini, za razliko od nas 😜, to pomeni: Bila je prava poslastica.
Siti kot boben smo se sprehodili po tem prijetnem mestu in se v mestnem predelu Higashi Chaia ali Geisha district, spoznali z življenjem gejš in njihovim pomenom za japonsko družbo.
Podali smo še do starega, a odlično restavriranega gradu iz 15.stoletja in se sprehodili še po prekrasnem mestnem Kenrouken parku, po katerem smo si zaslužili sladoled iz matche, prekrit s pravimi zlatimi lističi, saj je Kanazawa znana tudi po posebnih tehnikah obdelave zlata.
Pred odhodom na večerjo pa smo si ogledali še eno stvar, po kateri je znana Japonska: samuraji in njihova ulica, kjer smo pokukali v tipično hišo nekdanjih samurajev.
Za nami je bilo spet že običajnih 20.000 dnevnih korakov, zato smo za večerjo izbrali tipično japonsko domačo “restavracijo”, kjer smo za nizko mizico skoraj čepe pojedli svojo porcijo ramna 🥣🥢, ki smo ga naročili bolj na pamet, kar je poskrbelo za veliko mero zabave, da ne govorim o bolečih nogah, ko smo morali vstati.
Povsem za konec večera pa sva predstavnika moškega spola doživela še lekcijo s strani lepšega spola v eni tipični japonski disciplini: lovljenju igrač iz avtomata. Končni izplen: 2 plišasti igrači in 2:0 za 😜??… …kaj so že naredili samuraji, ko jim ni šlo po planih: harakiri??
Ne, tega ne bo, ker nas čaka še preveč doživetij, nekatera že jutri v Kjotu.
In pravkar, ko tole zaključujem, se je zgodila še ena tipična stvar za Japonsko: POTRES…nič hujšega, a v sedmem nadstropju hotela se ga je čutilo. Le kaj vse nas še čaka? Verjamete ali ne, tega v Samsarinem programu ni bilo!
Adobe Stock
Samsara potovanja
