Vietnam – z motorjem na odlično masažo

Ideja, da se s taksi-motorjem odpeljem na izlet je bila trdno zasidrana v moji glavi. Naivno prepričana v laično poznavanje dežele, sem se odločila, da najdem taksista, ki bo na pot pripravljen tudi oditi. Ker je motorjev (brez ali z voznikom) v Vietnamu na razpolago neskončno število sem mislila, da ga bo precej lahko najti.

Po neskončnih prošnjah, pojasnjevanju in šokiranih pogledih, sem že skoraj obupala nad mojim 40 km oddaljenim ciljem izven mesta. Med vsemi motorji, ki veljajo za najhitrejše prevozno sredstvo za utiranje poti med pešci na pločnikih in cestah, me je zamikalo, da se kar sama odpeljem skozi mestni vrvež Ho Chi Minh-a. Potem pa se je zleknjen na svojem motorju s svojega udobnega počitka predramil štiridesetletni mož, po imenu Tuan, in bil takoj za mojo nespametno idejo. Moralo bi se mi posvetit zakaj … Ostali taksisti so mu nekaj pojasnjevali, se mu smejali in ga zbadali. Jaz pa sem bila sigurna, da so samo jezni, ker se njemu ljubi mene peljat na izlet. Bila sva dokaj nenavaden par na motorju in izjemno vpadljiva. Vietnam ne velja ravno za deželo obilnih ljudi, a moj taksist je posedoval dimenzije sumo borca.

Ko sva končno prišla na obrobje mesta in so table začele opozarjat na moj cilj, sem bila že v napol evforičnem pričakovanju. Čez nekaj časa pa nisem bila več tako stoodstotno prepričana v dejstvo, da je pismenost v Vietnamu izjemno visoka. Smerokazi so izginili izpred oči, asfalt se je nadaljeval in nora vožnja kamionskih pošasti tudi. Delno v paniki, ker sem ugotovila, da je nepismen, sem ga začela prepričevat in mu pojasnjevat, da sva pri zadnji tabli zgrešila pot. Lepo sem ga prosila, če lahko obrneva. Po prevoženih vsaj dvajsetih dodatnih kilometrih in pojasnevanju mimoidočih, mi je končno pričel verjeti, da so ob cestah smerokazi, ki kažejo pot in da jaz vem kam se peljeva. Obrnila sva in na moje veselje zagledala križišče, ki je obljubljalo pravo pot do mojega cilja. Cesta se je kmalu iz asfaltne spremenila v kolovoz.

Zaradi dodatnih kilometrov nama je na tej prašni vaški poti sredi ničesar zmanjkalo bencina. Bencinske črpalke v Vietnamu so načeloma kar ulice, saj bencin za motorje v plastenkah Coca Cole prodajajo na vsakem vogalu mesta. Razen seveda na podeželju … Taksist je malo poizvedoval naokoli in prišel do zaključka. Sklenil je, da jaz počakam ob motorju, njega bo pa nekdo iz vasi odpeljal po bencin nazaj v mesto …

Na sredi poti je stal motor s praznim rezervoarjem in jaz sede v prahu zraven. Družbo sem dobila takoj. Par radovednih otrok, ki jim ni bilo jasno kaj počnem tukaj, in nekaj gospodov, ki so modrovali o nastali situaciji. Sonce je pripekalo in prijazni ljudje so me povabili v senco na vietnamsko kavo in sadje. Pojma nisem imela o čem je tekla beseda našega pogovora, nam je bilo pa sila zabavno. Čez dobro uro pride Tuan nazaj z nekaj dodatnimi litri bencina za vsak slučaj, ker naju čaka dolga pot, in nasmeškom do ušes, ker sedaj končno ve kam si želim jaz.

Ta dan sem dosegla svoj cilj.

Dodatni kilometri so bili pozabljeni, taksist je bil zadovoljen, ker me je vendarle peljal v pravo smer. Telo mi je bilo izjemno hvaležno za posrečen izbor prevoznega sredstva, saj so vaške poti najboljši masažni servis.

Masaža je bila tako dobra, da sem bila nesramno lačna in gospod taksist tudi. Od vsega razburljivega dogajanja sva namreč pozabila na hrano. Povabila sem ga na slasten pho, ki si ga je res zaslužil in dobila sem novega prijatelja za ta dan. Kljub nepismenosti je bila njegova angleščina zelo dobra. Med prijetnim kramljanjem mi je zagotovil, da na to pot niti slučajno ne pelje nobenega turista več.

Helena Caf