Zakaj Škotska?
Mogoče vprašanje zveni nekoliko smešno. Vsak bo porekel: seveda vemo zakaj na Škotsko! Tu so gradovi, pa viski, pa Loch Ness,… bil sem že tam,…
Renome, ki si ga je ustvarila dežela, presega naša dojemanja reklamiranja turizma. Praktično ne poznam človeka, ki za Škotsko še ne bi slišal oz. poznal zgoraj naštetih znamenitosti. Seveda tu tiči past. Že ob mojih prvih obiskih v prvem desetletju enaindvajsetega stoletja se je uvrščala med najbolj obiskane evropske destinacije. Po letu 2010 so se številke še podvojile. Posamezni kraji so izgubili svoj čar.
Škotsko večkrat primerjam s Slovenijo. Med najbolj vpijočimi so podobnosti človeške narave kot so varčnost, drobne sosedske razprtije in zmožnost enotnosti le v redkih zgodovinskih trenutkih. Sploh to zadnjo so znali vzbuditi le Angleži. Pomenljivo je rivalstvo med dvema največjima mestoma Edinburg in Glasgow, ki sta tako blizu, a hkrati tako daleč vsaksebi, kot bi bila v dveh različnih državah. Še en primer nasprotij škotske družbe je izum in popularnost »Višavskih iger« (Highland games), kjer robustni Škoti v kiltih prenašajo in mečejo hlode, ter golfa, ene najbolj sofisticiranih iger, ki pooseblja uglajenost in prestiž.
A največkrat razdeljenost ljudi povzroči razdeljenost ozemlja. In tu je še ena podobnost s Slovenijo. Na relativno majhnem ozemlju se nahajajo različna okolja, ki so seveda močno vplivala na življenje tamkajšnjih prebivalcev. Doline (glens) in zalivi (lochs) so predstavljali velike ovire pri potovanju, zdaj pa krasijo skoraj vse panorame Škotske. Tako kot pri nas na Gorenjskem, je bilo tudi v škotskem Višavju življenje trdo, obdelovalne zemlje malo. Ljudje so porabili vsak delček živali, tako za hrano, kot oblačila. To je glavni razlog za škotske prehranske specialitete kot so kuhane ovčje glave, ribje juhe in zmlete drobovine (Haggis). In njihove tkanine iz volne spadajo med najbolj cenjene na svetu.
Ljudje so izkoristili vsako priložnost, da pobegnejo iz tega negostoljubnega okolja in njihovi potomci so raznesli tipične škotske priimke po celotnem svetu. In prav ti MacDonaldi, Robertsoni, Campbelli ter podobni, so bili podjetni ljudje ter so dolgoročno odločilno pripomogli k razpoznavnosti Škotske. Hollywood je pograbil številne zgodbe o klanih in danes prigode Williama Wallacea in Roba Roya predstavljajo osnovno pojmovanje pokrajine in Škotov kot samostojnega naroda.
Zanimivo je, da ti, nekoč »negostoljubni« kraji danes privabljajo trume obiskovalcev. Izseljevanje in zdajšnja redka poseljenost pa se je izkazala kot blagoslov za današnje rodove.
Tako kot pri nas so posebne pozornosti deležni le nekateri kraji. Zaradi tega prihaja do neenakomerne obiskanosti. Kot na primer Great Glen, ki je največja škotska naravna prelomnica, ter že tisočletja nudi dom najbolj znanemu jezeru na svetu – Loch Nessu. Vse oči so uprte na vodno gladino in pošast ima iz leta v leto manj možnosti, da ostane neopažena. 😊 V resnici gre za izjemno globoko jezero in njegove temne vode že 200 let lahko odtekajo skozi zapornice po znamenitem Kaledonskem kanalu.
Včasih je treba pogledati globlje od splošnih ponudb turističnih “highlightov”. Človek lahko še vedno odkrije Škotsko, kakršna je bila pred pojavom turizma: Prazne peščene plaže s turkiznim morjem, stare samotne kmetije, do katerih vodijo ozke ceste, dolge več kilometrov in ruševine gradov, nad katerimi krožijo galebi, med zidovi pa se pasejo le zajci.
Med vsemi svojimi obiski teh koncev sem opazil vsaj toliko različnih okolij kot jih imamo pri nas. Le poiskati jih je treba in/ali pa deželo obiskati večkrat.
Zato bi bilo mogoče bolje postaviti vprašanje, zakaj ponovno na Škotsko?
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock
Samsara potovanja
Adobe Stock