MOJ PRVI RADŽASTAN
Indija, Indija Koromandija. Ne rečejo za brez veze, da te Indija vedno znova preseneti, tudi če si jo obiskal že stotič. No, jaz sem jo obiskala prvič, pa nekako ne najdem pravih besed, da bi opisala to potovanje. Ker kakorkoli se trudim opisati z besedami, še vedno te besede ne bodo prišle tako do izraza, kot so bili moji občutki pri potovanju po državi Radžastan… oziroma, da se bolje izrazim paleti občutkov.
Radžastan je mešanica kaosa, vendar organiziranega (!), kričečih barv sarijev, ki se prilegajo vsakemu ženskemu telesu, prepolnih bazarjev, ki kipijo od indijskih oblačil in pisanih začimb, hindujskih templjev, kjer se vonj kadila pomeša z vonji lokalnih ulic, uličnih čajnic, kjer masala čaj kar vabi, da ga še vročega posrkaš…
Je dežela kraljev – maharadž, kjer še danes moški s priimkom Singh (lev) hodijo s ponosno dvignjeno glavo. Je kraj, kjer je dovoljeno poleg hindujskih bogov častiti tudi vse ostalo, od motorja naprej in je kraj, kjer te otroci in starejši z radovednostjo opazujejo, tisti bolj pogumni pa prosijo tudi za sliko s tabo.
Kljub temu, da je zgodovina že daleč nazaj v preteklosti, je njen vpliv še kako viden, ko se gre za vprašanje kastnega sistema. Čeprav je uradno prepovedan že od 50.let prejšnjega stoletja, je v družbi še vedno zelo dobro vpeljan. Dostikrat Evropejci moč posameznika ponavadi povezujemo z denarjem (več ga imaš- bolj si spoštovan- več imaš pravic), je v Indiji malo drugačna zgodba in večinoma nam razumevanje kastnega sistema od začetka povzroča nekaj preglavic in nejasnosti. Vendar te tekom potovanja Indija vsak dan bolj posrka vase in sčasoma spoznaš naravo delovanja indijske družbe. Tisti iz nižjih kast se bodo večinoma izmikali očesnemu kontaktu, medtem, ko tisti iz višjih kast, hodijo zelo ponosno in drage dame pri njih lahko pozabite na kavalirstvo ter pomoč pri dvigovanju težkih kovčkov :).
Ne morem seveda tudi mimo opisa indijskega goveda – svete živali za Indijce, ki naj bi bila poslana od boga. Ne samo, da je bila darilo boga, ampak se dobesedno nahaja vsepovsod; med hišami, na mostu, sredi najbolj prometne ceste v večjih mestih pa se prav elegantno sprehaja med drvečimi in hupajočimi tuk tuki, avtomobili in ostalimi motornimi zadevami in nič kaj ni videti, da bi se ji v tem kaotičnem prometu kam mudilo. Verjetno ji je bog vprogramiral tudi joga – meditacija program starih indijskih mistikov, da lažje preživi v tem norem svetu.
Če sem že ravno omenila kaotičen promet na cesti… lahko bi ga poimenovala tudi organiziran kaos, kar tudi je! Bog ne daj, da se kdo od nas usede kdaj za volan in požene po indijskih cestah, kajti 5 m je maksimalna razdalja, do kamor bi prišli. Indijci imajo prometna pravila dobesedno zato, da jih kršijo. Iz tripasovne ceste ponavadi nastane šestpasovna. Edino kar v prometu upoštevajo je hupa in kričanje ter klatenje rok na vse strani iz tuk tukov. Pa vendar je zelo malo nesreč na cesti. Čeprav v prometu večina časa vidiš izsiljevanje, pa kljub temu potem, ko pride do kritične točke, uporabijo zavoro in se elegantno izmuznejo trku ob soseda. Pri okrasitvi vozil minimalizem ne pride v poštev. Vsako vozilo je porisano in blagoslovljeno z vsaj enim simbolom svastike, kar naj bi prinašalo varnost na cesti. In več kot očitno je, da ti simboli v Indiji še kako delujejo.
Radžastan je dežela kontrastov, predvsem pa pisanih in kričečih barv. Bolj, ko se približuješ puščavskemu območju, bolj ti barve zapolnjujejo oko. Glede na to, da sama narava puščave ni obdarila z živimi bravami, so za to poskrbeli sami prebivalci, tako, da se žene oblačijo v pisane sarije, ki jih krasijo zlati potiski, zlato pisane zapestnice pa vsakič zacingljajo, ko si dvignejo vrč vode na glavo. Nič kaj pa za njimi ne zaostajajo njihovi možje, ko si izpod živo rdečih turbanov vihajo svoje brke in okrašujejo kamele s pisanimi odejami ter hindujskimi simboli za srečo.
In nazadnje; če boste kdaj obiskali Radžastan, obvezno obiščite hindujsko sveto mesto Puškar. Ko se boste prebili mimo vseh lokalnih bazarjev in stojnic, ki prodajajo noro dober lassi (jogurt z začimbami, sladkorjem in rožno vodo) – obvezen postanek, se usedite na gate, ki vodijo do svetega jezera in opravite pujo (daritev bogovom) s pomočjo lokalnega svečenika. Bogovom darujete kokos, sladkor, cvetje, riž in barve, v zameno pa dobite blagoslov za naprej, si zaželite željo in dobite okrog zapestja rdečo vrvico. Pravijo, da ko se vam želja uresniči, se vrvica na zapestju strga (moja je še cela :)). Za konec vam kot blagoslov na čelu pritisnejo rdečo piko, vi pa simbolično čez ramo nazaj vržete cvetje, kar pomeni, da ste odvrgli slabo karmo.
Sama sem z dobro karmo nadaljevala pot naprej in pustila, da me je Radžastan z vsemi vonjavami, barvami, zgodovino, ki je še vedno vidna danes potegnil vase in začaral.
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock
Samsara potovanja
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock