GLASGOW, OD PEKLA DO RAJA
ŠKOTSKA
Bili so časi, ko je Sv. Mungo prinesel krščanstvo v majhno škotsko utrdbo ob reki Clyde.
Bili so časi, ko so pastirji prignali svoje črede iz Višavja, da jih prodajo na enem največjih sejmov v državi.
Bili so časi, ko so premog, tobak in sladkor pognali mesto v eno vodilnih pristanišč sveta.
In bili so časi barakarskih naselij, skupnih stanovanj, bolezni in onesnaženosti.
Bilo je vse to.
Danes je Glasgow moderno mesto s finančnim središčem, sedeži korporacij in trgovinami blagovnih znamk, ki nekaj pomenijo v današnjem svetu.
Le beseda »trgovanje« je povezovalni člen vseh obdobij Glasgowa. Vzrok mestnega vzpona in posledično tudi njegovega padca. V času najhujših let brezposelnosti in revščine je mestna oblast sprožila obsežno kampanjo »Glasgow(s) miles better« z investicijami v promet, turizem in poceni najemnimi prostori. Uspelo jim je obrniti trend.
Stojim na mostu namenjenemu pešcem v nekdanjem ladjedelniškem predelu. Sonce zahaja nad izlivom reke Clyde. Pisane luči osvetljujejo kongresno in znanstveno središče. Reka se leno vije pod mostom, čista in spet polna življenja. Še je upanje za vse nas.
»Welcome to Glesga. Today’s a braw day«, me pozdravi šofer avtobusa.
Navadil sem se, da vedno vprašam dvakrat. Prvič samo pozorno prisluhnem. Potem sledi obvezen Sorry? ali Excuse me? Ob ponovitvi odgovora se mi začne v glavi počasi sestavljati stavek, ki ga je povedal sogovornik.
Glasgowščina je posebna verzija škotske angleščine. Govorijo izredno hitro, skoraj pojoče, nikoli ne veš, kako bodo izgovorili samoglasnik.
»Hawd oan. Let me shaw ye mah wee bonnie laddie.«
Še preden sem uspel vprašati ponovno, je segel v žep in mi pokazal sliko svojega prikupnega pet letnega sina v škotski opravi.
Težko se znebimo stereotipov. Ob omembi prebivalcev največjega škotskega mesta marsikomu pride na misel podoba grobijana, nogometnega fanatika in prekomernega pivca alkohola.
Zadnji dve trditvi verjetno držita predvsem zaradi rivalstva največjih dveh klubov z bogato zgodovino (Rangers in Celtics). Veliko število irskih priseljencev tekom industrijske revolucije je ustvarilo tudi notranje napetosti med katoliki in protestanti. Treba je tudi upoštevati tradicionalno delavsko ozadje prebivalstva in krizo postindustrijske dobe. Nikoli pa nisem v nobenem od številnih pubov začutil drugačnih vibracij od kateregakoli škotskega mesta, kjer se zbirajo domačini v večjem številu pri svojem (pre)pogostem preživljanju dolgih večerov po službah.
Omembe vredno je tudi tekmovanje med mestoma Glasgow in Edinburgh. Po eksploziji turizma se je zdelo da je Edinburgh pobral vso smetano. Še kraljeva ladja, ki je bila zgrajena v Glasgowu, je sedaj na ogled v Edinburghu. Temu primerno se gibajo tudi cene in to je v zadnjih letih voda na mlin vse večjemu zanimanju za Glasgow.
Stalno zbadanje med prebivalci je ustvarilo nekaj zanimivih analogij. Meni najljubša je primerjava v podobi deklet: Edinburgh je lepo dekle, situirano, a življenje z njo čez nekaj časa postane dolgočasno. Glasgow pa je nekoliko robustno, vihravo dekle, kjer ne veš čisto kaj te čaka. Glasgowčani se namreč radi pošalijo da je še na njihovih pogrebih bolj zabavno kot na Edinburških porokah.
Vsekakor morate videti oba. Ljubitelji zgodovine boste prišli na svoj račun na srednjeveških ulicah Edinburgha, umetniki in zabave željni pa v pubih Glasgowa.
Adobe Stock
Adobe Stock