DEŽELA INKOVSKE DEDIŠČINE

Peru je tretja največja država Južne Amerike, šestdesetkrat večja od Slovenije, s preko 30 milijoni prebivalcev. Ima zelo pestro pokrajinsko sliko. Tu so obalna območja s plažami, puščave z eno najvišjih sipin na svetu Cerro Blanko, gorska veriga Andov z globokimi kanjoni, vulkani, ki se dvigajo tudi preko 6.000 m visoko, in tropski deževni gozd, ki pokriva 60% ozemlja.
Po dolgotrajni 400-letni debati so Peruju končno pripisali tudi izvir mogočne Amazonke – to je reka Mantaro.

Bogastvo Peruja se skriva tudi v naravnih virih. Poleg lesa in vode se ponašajo tudi z zalogami zlata, srebra, cinka, bakra, svinca, tudi nafte in zemeljskega plina. Najpomembnejši vir bogastva, kot v šali radi rečejo v Peruju, pa je gvano.

Iztrebki morskih ptic so odlično naravno gnojilo, zato ga še vedno proizvajajo in izvažajo v velikih količinah. Z vzponom ekološke pridelave hrane se obeta vnovičen porast povpraševanja.

Zapuščina zgodovine je tista, ki vsako leto privabi v Peru največ obiskovalcev. Najmogočnejši vladarji so bili Inki. Ustvarili so največji imperij v Ameriki in v svojem času tudi največjega na svetu. 40.000 Inkov je vladalo desetim milijonom prebivalcev, ki so govorili vsaj 30 različnih jezikov. Klasične pisave niso poznali, so pa razvili kipu, nekak vrvičast metrični sistem kodiranja, kamor so zapisovali vse dogodke in predstavlja prvo tridimenzionalno pisavo na svetu. Svojo arhitekturo in umetnost so znali izjemno spretno prilagoditi naravi.

Navadni ljudje niso bili svobodni in jim ni bilo dovoljeno potovati, a Inki so razvili prvi sistem hitre pošte. To so bili izjemno izurjeni tekači, ki so po razvejanih cestah imperija tekali naokoli in skušali v najhitrejšem možnem času dostavljati sporočila. Sistem kaznovanja je bil izjemno strog in zato je bilo kriminala malo. Že sama kraja je lahko storilca stala nog ali rok. Velikokrat so jih na prestajanje kazni postavili pred vhod v mesto, kjer so si morali hrano izprositi in tako opominjati ostale, da se zločin ne splača.

Kot veliki astrologi so Inki poznali dva koledarja. Sončnega, ki so ga uporabljali v namene kmetijstva, in lunarnega, ki so ga uporabljali za praznike. Enkrat letno se je odvil poseben obred imenovan capac hucha. Za ta namen so izbrali približno tisoč najlepših otrok v imperiju. Vse so prepeljali v njihovo glavno mesto Cuzco, kjer so jim nadeli nova oblačila in jih simbolično poročili. Svečeniki so jih nato odpeljali na kraj za praznovanje, kjer so jih opili s chicho (inkovsko pivo iz koruze). Opite so žrtvovali skupaj z vso lastnino in jih pokopali na svetem mestu v vasi.

Peru odlikuje tudi raznolikost ekosistemov s številnimi mikroklimami in s tem tudi pestrost rastlinskega sveta. Ob tisočih vrst krompirja in desetinah vrst koruze se ponašajo tudi s super-živilom kvinojo, ki so jo gojili že Inki, in rastlino camu-camu, ki je prvakinja pri vsebnosti C-vitamina. Kininovec je njihovo nacionalno drevo (imajo ga tudi v državnem grbu) katerega lubje daje zdravilo za malarijo. Visoko v Andih pa raste posebna rožica puya raimondii (sorodnica ananasa), ki ji rečejo tudi andska kraljica. Res si zasluži to ime, saj zraste kar 15 m visoko, zacveti pa le vsakih 80 let.

Ob vsem rastlinskem bogastvu, tudi živalstvo ne zaostaja veliko. Bogato morje omogoča dober ulov rib in morskih sadežev, zelo množični pa so tudi morski prašički. Niso morske živali, ne spadajo med prašiče in v Peruju jih nimajo za hišne ljubljenčke. Po ocenah se jih okoli 65 milijonov vsako leto namreč znajde lepo zapečenih na krožnikih. Že v času Inkov so jih vsaj tisoč na leto žrtvovali za dobro letino. V Peruju živi tudi 90% vseh alpak na svetu, ki so domačinom v hribih nepogrešljive, saj jih zalagajo z volno, njihovo meso pa je pomemben vir proteinov. Nacionalni simbol države pa je vsekakor kondor, opevan tudi v številnih ljudskih pesnitvah in legendah. Ni največja ptica na svetu, a kljub temu je veličasten, ko jadra v tokovih vetra.

Prebivalstvo Peruja predstavlja zanimivo mešanico številnih kultur in segajo vse do indijanskih korenin, ki se mešajo s priseljenimi geni Azijcev, Špancev, ostalih Evropejcev ter potomcev afriških sužnjev. Vse to se odraža v pestrosti in zanimivih kombinacijah kulinarike, glasbe, jezika in običajev. Eden zanimivejših je t.i. sistem poizkusne poroke. Dekle se namreč za dve leti priseli v fantovo družino in živita »na koruzi«.

V tem času se ugotovi, kako se bodoča nevesta razume z njegovimi starši in če se partnerja dejansko ujameta. Če je na poti otrok, se ponavadi poročita, vendar poroka (sploh v cerkvi) ni nujna. V kolikor se starša razideta in se glede otrok ne uspeta dogovoriti, skrb zanje prevzame skupnost.
Običaj izvira še iz inkovski časov. Takrat so enkrat letno samske fante in dekleta postavili v vrsto, da so se med sabo lahko opazovali. Tisti, ki so si bili simpatični, so se poročili s poizkusno dobo nekaj let. Če pa so bili preveč izbirčni in si do dvajsetega leta niso izbrali življenjskega sopotnika, so jim ga seveda določili.

Peru je tudi lastnik neslavnega rekorda – leta 2013 je bil razglašen za največjega proizvajalca prepovedanega kokaina. Zadnja leta je rekorderka sicer postala Kolumbija, a največ kokinih listov še vedno pridelajo v Peruju. Za neko tržno zanimivo količino kokaina je namreč potrebnih več ton kokinih listov, ki se prodajajo na tržnicah.

Žvečenje listov je namreč zelo razširjeno, saj pomaga pri višinski bolezni, lajša bolečine in prebavne težave. Kot dodatek pa jih primešajo tudi k raznim sladicam in bonbonom.

Če boste slučajno kdaj v zadregi, kaj pokloniti nekomu iz Peruja za novo leto – hja, s spodnjicami rumene barve nikakor ne morete zgrešiti, saj naj bi prinašale srečo!

Ekipa Samsara