KANGAL

Pastirjev najboljši prijatelj

Vzhodna Turčija – višinski predel z burno vulkansko preteklostjo. Prostran, širen svet turških planšarjev in njihovih najboljših prijateljev. To so Kangali oziroma Anatolski planšarski ovčarji, brez katerih si pastirji ne predstavljajo svojega vsakdana.

Nacionalni simbol Turčije

Turška beseda za psa je ”kőpek” in nas prej spomni na kakšno malo kosmato kepico, kot pa na ogromno pasjo ‘mrcino’, ki tehta okoli 60 kg in ima med 75 in 85 cm plečne višine. Na vzhodu Turčije Kangale opazimo na vsakem koraku. Skoraj pri vsaki hiši nas pričaka pes čuvaj. Vsekakor pa to plemenito pasmo psov srečamo pri planšarjih.

Nacionalni simbol Turčije

Kinološki strokovnjaki pravijo, da je Anatolski ovčar najstarejša pasma, ki obstaja v Mali Aziji. Prvi dokazi o obstoju Kangala izhajajo babilonskega obdobja.

Domovina Kangala je Turčija, pokrajina Sivas v osrednji Anatoliji. Za center njihove vzreje velja mesto Kangal, sredi katerega se nahaja ogromen kip psa. Kangal spada med pastirske pse. Je velik, močan in skladno grajen pes. Dlaka je različnih belih odtenkov, ki ob gobcu preidejo v skoraj črne barvo. Je neverjetno dober pastir, ki ob nevarnosti najprej opozori čredo, da se umakne in šele nato se sooči z napadalcem.

”Volčji prst”

Vratni predel in tace so močno razvite. To so pri živali tudi najbolj ranljive točke pri napadu. Anatolski planšarji so nam pojasnili, a njihovim ovčarjem na tacah lahko zraste več prstov kot pri ostalih pasmah. ”Volčji prsti” na sprednjih tacah so posebnost Kangala, s temi dodatnimi prsti lažje in hitreje zagrabi napadalca in ga onesposobi.

Vedno pripravljeni na delo

To so delavni psi, ki preko dela začutijo svojo namembnost. Turški pastirji drobnice si svojega življenja ne predstavljajo brez vdanih pasjih sodelavcev. Zato so zelo skrbni do svojih psov in s ponosom se skupaj podajo na pašo več tisoč glave črede ovac. Pred odhodom pasjim planšarjem okoli vratu dajo še posebno ovratnico z ostrimi špicami ali žeblji. Na ta način pse zavarujejo pred napadi medvedov in volkov. Res je, da tako psi izgledajo kot pravi strah in trepet, a vratni predel je pač najbolj ranljiv.

Paša ovac na rodovitnih anatolskih planotah poteka v poletnih mesecih, od konca aprila do konca septembra. Sama paša je odvisna od planšarjev, terena in vremena. Ponavadi pastirji ženejo čredo skupaj s planšarskimi psi. Včasih pastirji čredo pustijo v hribovitih predelih, zanjo skrbijo psi, ki so samooskrbni. Enkrat tedensko pastirji pridejo preverit, če je s čredo vse dobro, nekaj hrane prinesejo tudi pasjim skrbnikom. Lahko pa je paša tudi enodnevna, ko psi zjutraj odpeljejo ovce na pašo, proti večeru pa jih pripeljejo nazaj v domačo yaylo oziroma visokogorsko planšarijo.

Kangali ostanejo na preži tudi ponoči, nič ni valjanja po postelji lastnika in crkljanja na topli odeji. Čez noč se Kangali strateško postavijo okoli črede. ”Opazovalci” se postavijo na višje ležeče predele in prežijo na morebitne napadalce – volkove in medvede. Če opazijo vsiljivca, z mirnim laježem opozorijo pse ”branilce”, ki branijo čredo. Ko pride do poskusa napada so Kangali neustrašni. Napadejo taktično in v skupini, na ta način čimprej opravijo z vsiljivcem.

Psi pastirji celo svoje življenje preživijo na prostem, izjemno se navežejo na svojo čredo (živalsko in človeško), ki jo čuvajo vse do smrti. Skupno in preprosto življenje, prežeto z neverjetnim spoštovanjem in ponosom, turških planšarjev in njihovih psov je res vredno občudovanja. Umirjeni pogumni bojevniki, tako eni kot drugi. Že stoletja živijo in delajo skupaj. In nič ne kaže, da bi se njihova vez lahko kdaj pretrgala.

Ekipa Samsara