REKA VERNIKOV
Obrazi so zamaknjeni. Nekateri v tihem mrmranju, večina pa v petju in glasnem skandiranju. Vsenaokrog se sliši ime sufija Qalandra in imama Alija.
Sploh okrog prvega se vrti ves ta cirkus…
Urs – obletnica smrti svetega moža, romanje na njegov grob je eden večjih dogodkov tega dela sveta.
Počasi se prebijamo po ulici skupaj z množico vernikov ter ostalih trgovcev, ki hitijo prodajat predmete z domnevno čarobnimi močmi kot tudi neskončno število plastičnih igrač, čevljev ter druge krame, ki pritiče povečanemu povpraševanju na romarskih krajih. Med nami vozijo motorji, tuk tuki,… pomembneži poskušajo z avti priti čim bližje vhodu v mošejo in se s tem izogniti prerivanju med navadnimi ljudmi. Tudi mi imamo to srečo, saj smo kot turisti upravičeni do Vip stranskega vhoda. Priznam, ne protestiram zaradi tega, sploh ko opazim nepregledno množico na glavnem vhodu.
Med stojnicami utripajočih lučk, oblačil in zapestnic se nahajajo tudi tiste manj lične. Prodaja svežega piščančjega in kozjega mesa skupaj z ulično pripravo le tega sproža vonjave, ki se skupaj z donečimi zvočniki prodajalcev in hrupa ulice zmešajo v nepozabno “dišečo kakofonijo”.
Kot tujci seveda štrlimo iz množice. Vsake toliko časa se okrog nas nabere skupina radovednežev. Želijo selfi, sliši se: Sir, where are you from?. Nihče še nikoli ni slišal za Slovenijo, tudi Evropa jim je precej nedoločljiv pojem. So pa veseli, da se tudi tujci občasno udeležijo najsvetejšega letnega romanja južnega Pakistana. Nekateri izmed njih nikoli ne potujejo daleč od doma, najverjetneje je letno romanje edinstvena priložnost za zabavo, poceni nakupe in predvsem biti del nečesa večjega – skupnega čaščenja, pripadnosti.
Vstopimo skozi močno zastražen stranski vhod. Celo policisti in varnostniki z orožjem se želijo slikati z nami. Po opravljenih “vstopnih formalnostih” nas pospremijo v glavni prostor mošeje, kjer leži Sufijeva grobnica. Vsa okrašena in zaščitena z ograjo, saj se ljudje vzpenjajo in želijo dotakniti tako zunanjosti kot notranjosti za srečo, blagoslov,… Kot romarji v Meki se pomikamo okrog groba v gneči. V zrak poleti denar in ljudje iztegujejo roke, da bi ujeli nekaj rupij.
Ko se prebijemo na notranje dvorišče mošeje si radovedno ogledujemo ostale dogodke večera. Na sredini se odvija ples. Ob spremljavi bobnov in petja moški plešejo. Ob robu zidov okrog dvorišča so zbrane ženske, ki prav tako poplesavajo, nekatere padajo v ekstazo. Kot starodavni sufiji, ki so s pomočjo plesa in glasbe dosegli stanje zamaknjenosti in s tem direktno povezavo z Bogom. Oči nekaterih so uprte v nebo, spet drugi opletajo s spuščenimi lasmi kot na rokovskem koncertu.
Najbolj presenetljivo je, kako se v družbi prežeti z omejitvami druženja moških in žensk na takšnem dogodku, zabrišejo ti isti tabuji. Naenkrat ni pomembno zakrivanje las, medsebojno dotikanje in pogledi. Zdi se, da je mistični svet za vse, potrebno se je le vživeti. In nekateri to vzamejo zelo resno, padajo v trans, vsenaokrog se slišijo vzkliki ekstaze. Biti del tega le kot opazovalec je vznemirljivo in strašljivo hkrati.
V petih dneh romanja se v majhno južno – pakistansko mesto Sehwan Sharif zgrne na stotisoče vernikov. Njihovi načini prenočevanja presegajo naše zmožnosti razumevanja. Še bolj presenetljivi so načini prihoda: Pakistanski avtobusi slovijo po svoji barvitosti, pa tudi po zmožnosti prevoza števila potnikov (in tovora) naloženih »v vseh nadstropjih«. Na strehah se skupaj peljejo torbe, hrana, koze, piščanci in ljudje. Da ni dolgčas, so avtobusi na večdnevnih vožnjah »primerno« opremljeni z ogromnimi zvočniki, iz katerih buči vesela melodija verskega značaja. Glasneje od policijskih siren drvijo po avtocesti, vsepovsod vihrajo značilne rdeče barve, v katere naj bi bil odet svetnik – Sufi Qalandar, ki je živel v 13. stol in znatno pripomogel k uveljavitvi Islama na tem območju.
Naš odhod iz mesta Sehwan se ujema s koncem romanja. Opazujem ljudi. Utrujeni, a zadovoljni pakirajo kovčke, jih ponovno vlečejo na strehe avtobusov, na prikolice traktorjev,… Še eno romanje je za njimi. Prejeli so blagoslov svetnika, ki bo zadostoval za eno leto, nakupili daril, ki jih bodo odnesli domov, otrokom in odraslim, ki se romanja niso mogli udeležiti.
Naša skupina pa nadaljuje romanje proti jugu, ob reki Ind, ki že stoletja opazuje tok ljudi, prihajajočih in odhajajočih z njenih bregov. Preštevilne vojske so odplaknile božanstva ter postavila nove templje in grobnice. Vsake nekaj desetletij, pa tudi Ind odplakne nekaj teh grobnic in pokaže, da je še vedno edino vsemogočno božanstvo Pakistana.
Samsara potovanja
Samsara potovanja