ALTAJSKO GOROVJE IN LOVCI Z ORLI
MONGOLIJA
Altajsko gorovje se nahaja v zahodnem delu Mongolije. Predstavlja najbolj dramatično pokrajino in najvišji del Mongolije. Tukaj leži najvišji vrh dežele, ponosni Khuiten Uul, ki se dviga na 4.374 metrov in uteleša podobo večno zasneženega očaka. Družbo v gorski verigi Tavan Bogd ali »svetih pet« mu delajo še štirje čez 4.000 m visoki vrhovi, ki so vir masivnih ledenikov. Je aktivno mlado nagubano gorovje, razbrazdano z ozkimi in globokimi dolinami, številnimi prelazi, ledeniki, jezeri, izviri in čistimi rekami. Zaradi izoliranosti je pravi mozaik biotske raznovrstnosti. Ob tem je v Mongoliji prav ta regija etnično najbolj pisana, s ponosnimi Kazaki kot največjo manjšino in ljudstvom Tuvan, ki so utelešeni bogovi grlenega petja.
Del zahodne Mongolije in Altaj si zagotovo zasluži obiska, sploh če obožujete dolge in ne preveč naporne pohode. Četudi to pomeni, da boste nekaj dni spali izključno v šotorih in šklepetali z zobmi v hladnih nočeh. A pohodi v družbi svizcev, veveric, sokolov in orlov ogrejejo na drug način. Ker si Altaj deli korenine z velikima sosedoma Rusijo in Kitajsko pomeni, da se vsak pohod na najvišje vrhove zaključi z razgledom na drugo stran meja.
Ulgi, prestolnica regije Bayan-Olgii, ni nič tako impresivnega in urbano zaželenega, da bi si tukaj vzeli čas za daljši ogled. Premore nekaj nakupovalnih centrov, mošej, javnih kopališč ter vrsto nomadsko razporejenih lesenih hiš in gerov, ki stojijo naokoli po velikem mestu brez repa in glave. Takoj, ko so zaloge nabavljene, se vsi z največjim veseljem odpeljejo v zavetje gora. Vsekakor opazen in prepoznaven se enkrat nekje pokaže Tsambagarav (mongolski Triglav), pokrit z večnim snegom in ledom. Menda tukaj domuje tudi legendarni almas, mongolski sorodnik bolj znanega jetija.
Namen poti ni samo občudovati lepote altajskega gorovja, pač pa seznaniti se z bogato kulturo tukaj dveh živečih manjšin, Tuvan in Kazak. Kazaki naj bi po pripovedovanju veljali za edine lovce z orli. S to mogočno ptico gledati si iz oči v oči je izjemno doživetje. Imela sem čast držati orla, ki je bil že večkratni zmagovalec praznika orlov-lovcev. In povem vam, da ni lahko prevzeti odgovornosti (četudi za par minut) držanja te mogočne ptice. Bil je magičen trenutek in še vedno na sebi čutim prodoren orlovski pogled ter njegovo težo na roki. Neverjetna in nepozabna izkušnja. Zanimivo je, da trenirane orle navadno po nekaj letih izpustijo nazaj na prostost. Kazaki so tudi znani po svoji umetniški žilici in skoraj vsak dom ima dombra, neke vrste mandolino, na katero radi zabrenkajo. Tuvanci pa so od boga obdarjeni s tremi različnimi načini grlenega petja in ni čudno, da še vedno prisegajo na tradicionalni šamanizem.
Poseben pečat pokrajini zagotovo daje Bela reka, ki se napaja iz ledenikov prav izpod najvišjih vrhov. Tako bela je, ker je v njej polno raztopljenega kalcita in tako hladna je, da pomivanje posode v reki in osebna higiena zahtevata minimalno časa. Njena barva izjemno slikovito odstopa od zelenih travnikov, ki se spremenijo v barja in močvirja. Na te travnike zjutraj prispejo vse ‘svete živali’ Mongolcev: prvi so konji, sledijo jim koze ter ovce, tu in tam se jim pridruži še kak jak. Nato dolgo časa nič novega na travniku, nakar prispejo dvogrbe kamele in za njimi najbolj ‘mongolske’ med vsemi kot zadnje še gospe krave. Krave in večina Mongolcev imajo nekaj skupnega – zgodnje vstajanje jim ne leži. Prav sprašujem se, kako neki je Džingiskan uspel svoje vojake spraviti iz zavetja tople postelje ter jih nagnati v osvajanja in boj.
Ko nadaljujete pohod še višje, proti visoki peterici, se travniki umikajo, ostajajo mokrišča in terjajo nepremočljivo obutev. Ko se naveličate paziti na svojo obutev, veselo zakorakate skozi mokrišče in nato še prebrodite potoček, katerega čista voda vam spere obutev ponovno do čistega. Vmes mimo vas skakljajo veverice in se soncu nastavljajo svizci. Pobegnejo takoj, ko vas slišijo dovolj blizu. Imajo svoje razloge zato. V poletnih mesecih so svizci največja specialiteta, ki se lahko znajde na mongolskih krožnikih.
Jezera ob katerih počivate in kampirate zaradi bližine vode, so ledeniškega nastanka in zelo čista. Pitje vode iz rek in jezer zaradi paše visoko v gorah ni priporočljivo, zato pa toliko boljše dene skok v jezero, ko je čas za tuširanje. Osvežilno in poživljajoče. Večerno kurjenje kravjih kakcev je zaželeno in njihov vonj opaja. Ko dim iz kakcev poide se na žalost ponovno vrnejo turistične krvi željni komarji in razvpite mongolske muhe. Vonj po dimu kravjih kakcev vas bo vedno spominjal na romantično kampiranje ob jezeru ali reki v Mongoliji.
Zahodna Mongolija je posebna, zanimiva in izjemno slikovita. Morda ne premore kakšnega posebno napornega vzpona na pohodnikom dostopne štiritisočake, tudi ni kraj za postavit zastavico in si reči bil tukaj ter videl. Vendar ima za ponudit razkošje prostrane samote, kotičke katerih se nikoli ne bo dotaknil masovni turizem in izjemno naravo. Obisk zahodnega dela Mongolije, je zame predstavljal enega izmed vrhuncev na poti po deželi, skromnost nomadov v altajskih gorah me je presenetila. Vredno obiska, čeprav le zaradi čistega zraka in nedotaknjene narave. Zame več kot dovolj!
Samsara potovanja
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock
Adobe Stock