MOJE KRALJESTVO V OBLAKIH

V šali pravijo, da sem svetovni prvak igre skrivalnic. Morda to drži, a če me ne vidite, še ne pomeni, da ne obstajam.

Prebivam v prostranem kraljestvu himalajskih gora, kateremu vlada Šiva in ministrski svet drugih bogov. Med himalajsko elito sem tudi jaz, zaposlen v službi njegovega veličanstva in lahko mi rečete kar Jeti, Jeti Bond 😉. Ne premorem Šivine čednosti ali šarma in moji pristopi k dekletom so podobni kot komunikacija z zunanjim svetom – praktično ne obstajajo. A pretirana introvertiranost in sramežljivost sta iz mene naredile izjemnega opazovalca, ki mu uidejo le redki detajli. Zato sem se odločil, da danes predstavim svoj pogled na kraljestvo Himalaje in na vas, ljudi.

Himalaja že tisočletja vabi v zavetje skrivnostnih in vzvišenih osemtisočakov, med strme prašne in kamnite poti, v ozke doline prekrite z zelenimi obliži gozda in trave ter med turkizna jezera in ledenike prekrite s puhastim snegom. V naše kraljestvo prihajajo menihi, romarji in ljubitelji gora z željo, da zavedno ostanejo na strehi sveta med bogovi. Le kdo jim ne bi privoščil? Pokrajina, kamorkoli seže pogled, povsod enaka, a vedno znova osupljiva. Če opazujete s precizno natančnostjo, se zlahka orientirate med markantnimi vrhovi. Mi vrhove Himalaje imenujemo popolnoma drugače kot vi in do sedaj sem se naučil že kar nekaj abeced, da lahko prebiram »ljudska« imena.

Zelo rad ponagajam vam planincem, ki otovorjeni z nahrbtniki grizete v kolena in hlastate za zrakom. Vsak dan malo obrnem lesene smerokaze, markacije ob poteh ter vas tako popeljem mimo kakšne skrite lepote več. Kar pomeni tudi več korakov, več napora in več hrane zame, ker ste ljudje pogosto preveč utrujeni, da bi pojedli celotno večerjo. Vaša hrana je zanimiva in moram priznati, precej okusna.  No, vsaj meni … Prijateljem sem nazadnje prinesel “instant rezance” in Šivo nasmejal do solz, saj pravi, da je ljudem pokazal toliko odličnih in zdravih darov narave ter zato ne razume, zakaj kljub vsemu raje uživate umetno hrano … Moje detektivsko in raziskovalno delo ni enostavno, ljudje tako ali tako ne verjamete, da obstajam; bogove pa je izjemno težko prepričati, da si zaslužite vstop v naše kraljestvo.

Moj delovni dan ni nikoli enak, nikoli dolgočasen. Narava kraljestva je imenitna in v moje srce prinaša mir ter prijetne in tople občutke. Bivam visoko nad gozdno mejo, ker mi ustreza redek in hladen zrak. Obožujem veter, ki se poigrava z dlako mojega toplega kožuha in nor sem na snežinke. Snežinke so tako lepe, unikatne s sprijetimi raznolikimi kristalčki, ki tvorijo zanimive oblike. Obožujem tudi koprenaste oblake, ki obdajo vrhove Himalaje ter kristalno čisto modrino neba. Ali ni najbolj čaroben trenutek takrat, ko se jutranje sonce dotakne pobočij ter belih vrhov gora in jih obda z zlato barvo? Beli vrhovi se bleščijo kot diamanti, od ledenikov se v barvah mavrice odbijajo sončni žarki v podobi in v majhnih turkiznih ledeniških jezerih vidim svoj odsev. Le v zavetju gora se izplača zgodaj vstati, opazovati sončni vzhod in se okopati v ledenem jezeru. 

V vetru se posušim in sprehodim preko premikajočih ledenikov, da si nalijem čiste vode v hladnih potočkih, ki pritečejo izpod ledeniškega jezika. Le tukaj je voda čista in nedotaknjena, in le tukaj je ne dosežejo »smeti«, ki nam jih ljudje radi puščate za spomin. Ne motijo nas vgravirana imena v kamnite bloke in skale, tudi ne to, da kakšen kamenček odnesete domov, ampak smeti, te so pa zelo moteče. Hm, tukaj priznam, da še nisem popolnoma dognal motivov, zakaj vse to počnete … Srečo imamo, da ste le redki pripravljeni splezati preko meje večnega ledu in snega. Vendar, ko pogledam v doline in globoke soteske, vidim udomačene živali, kamnite ali lesene hiške in tista drobna vedno nasmejana bitja v razcapanih oblačilih.

Takrat me vedno stisne pri srcu in preplavi sočutje. Živite v okrutnem svetu prelepe narave, brez materialnega bogastva, a s toplino in vero v srcu. Oči vam sijejo ob vsakem čudovitem stiku z naravo, ob zvoku molilnih mlinčkov in ob romarskih poteh, ko prostrirate z mantro na ustnicah. Vaše vasi so za nas le temne lise v globokih in oddaljenih dolinah. Spremljam vaše delo in vidim pridne roke, ki žanjejo pridelke ter manj pridne hitre noge, ki v Tibet tihotapijo les.  Jaki so moje najljubše domače živali. Tako simpatično prismuknjeni so, da me vsakič nasmejejo in v vseh teh letih raziskovanja, smo postali zaupniki in prijatelji, ki znajo povedati kakšno pikro na vaš račun 😊 Pa, saj ne zamerite, a ne?

Kadar moja pozornost ni usmerjena na zasnežene vrhove, pogledam navzdol na živo zelene mahove, vijolične in oranžne poljske cvetice, ki se spogledujejo s pusto sivino skalovja. Vsake toliko se ustavim, da pozdravim mogočne črne balvane in različno oblikovane barvite prodnike, ki se znajdejo na mojih poteh. Do temnega gozda iglavcev vodi stotine praproti vseh oblik ter velikostih in predstavljajo moje zatočišče pred radovednimi pogledi pohodnikov. Niste nikoli občutili par oči, ki vas je budno spremljal medtem, ko ste se borili s svojimi mislimi, da obupate in se vrnete nazaj v dolino? Vsak dan se spustim v dolino. Deroča, glasna reka postane melodija in koraki se ujamejo v zvok narave ter postanejo lažji. Počasi se vzpenjam po rečnih terasah nazaj navzgor, mimo trnastega grmovja in zdravilnih kot metulj pisanih zelišč. Od pripekajočega sonca se podam v hladno zavetje gozda, kjer pisane ptice prepevajo v krošnjah hrasta, jelše in breze. Že se znajdem v pasu rododendroma ter pritlikavega bambusa, kjer prebivajo trdožive žuželke, katerih krila se smaragdno lesketajo v soncu.

Preden zapustim gozd, se naužijem še zdravilnega vonja smole himalajskih borovcev in jelk. Spet sem nazaj v svojem najljubšem območju pustega skalovja, ki so ga davno preoblikovale reke ali ledeniki. Kamnita apnenčasta obrušena podlaga z vidnimi sledmi trenja ledenika ima razpoke, kamor se skrijeta sneg in led ter jih vztrajno širita. Tako lepo je občudovati to mogočno apnenčasto gorovje z vrinjenimi kamninami, ki mu rišejo barvne pasove. Lahko luščim plasti mehke skrilaste kamnine in iščem drobna semena v plasteh, kjer je še ostalo nekaj prsti. Veter dviga in vrtinči prah okoli mene, zastre mi pogled na bele vrhove, a še vedno vidim globoko dolino pod seboj. Prelep pogled na navpična skalnata pobočja, ki kot trdnjava obrobljajo zelene zaplate elegantnih naravnih vrtov. Reka s kratkimi pritoki, ki se pajčevinasto spuščajo skozi ozko dolino. Grmovje daje valovito mehkobo zeleni odeji na majhni postelji žitnih polj. Črne pike jakov z rumenimi cvetlicami in pritlikavimi kamnitimi hišami so kot prelepa slika pedantnega slikarja, ki ne skopari z zlato barvo.

Sedim ob modrem jezeru, domu Bude in občudujem odsev gora ter oblakov na gladini jezera, ki ga krasijo rožnati lokvanji. Gore kličejo in moram se jim odzvati! Čas je, da se vrnem nazaj v pisarno in oddam poročilo o današnjem dogajanju v kraljestvu. Bogovi me tolažijo, da če ljudje nekaj vidite, potem verjamete in naj se vam vendarle kdaj pokažem. Vendar pogosto slišim, da verjamete tudi praznim obljubam in lepim besedam. Tokrat si srčno želim le, da se zavedate lepote kraljestva v oblakih na strehi sveta in spomnite na tajnega agenta, ki sliši na ime JETI.

S himalajskim kraljestvom voščiva lahko noč in vse zvezde mlečne ceste “na pomoč”.

Avtor zgodbe: Jeti

Prevod: Helena Caf