Nad sveto dolino Kadiša leži idilična vas Bcharre, bolj poznana kot rojstni kraj velikega umetnika Khalila Gibrana. Nad njo se serpentinasto dviga ozka asfaltirana cesta, ki vodi do “božjih dreves”. To so znamenite libanonske cedre, ki rastejo vse od 200 do preko 2000 metrov nadmorske višine.
Libanonski boj za obstanek cedre, ni le zaradi biotske raznovrstnosti. Cedre so že od nekdaj narodni simbol ter ponos Libanona in koliko držav lahko naštejete, katerih zastavo krasi drevo?
Cedrus libani raste samo v gorah severovzhodnega Mediterana, kar pomeni Libanon, vzhodno Sirijo in jugozahodno Turčijo. Zraste do višine štirideset metrov in potrebuje celih štirideset let, da lahko ustvari plodna semena. Cedrovi gozdovi naj bi nekoč prekrivali več kot polovico moderne države Libanona, sedaj jih je le še 1% ali 20.000 hektarjev, ki so porazdeljeni po zaplatah na različnih koncih libanonskega ozemlja.
Francoski pisatelj Alphonse de Lamartine iz 19.stoletja je dejal, da so libanonske cedre najbolj znamenit naravni spomenik na svetu. Tako so najverjetneje zapisali v hieroglifih že 5000 let nazaj in kasneje v vseh ostalih jezikih.
Prvotno naj bi o njih pisali v Epu o Gilgamešu, kjer so bile cedre zgolj namenjene za ustvarjanje bivališč bogov. Tukaj najverjetneje leži začetek poseganja človeštva v krčenje gozda. Na “človeški” način so mogočna in trpežna drevesa izkoriščale prav vse civilizacije že od Feničanov naprej ter jim zadale veliko škodo. Iz njihovega lesa so izdelovali ladje, hiše, templje, smolo so uporabljali pri mumificiranju in v zdravilne namene.
Na velik pomen in trpežnost cedrovega lesa kaže tudi dejstvo, da je kralj Salomon zahteval izključno cedro za gradnjo svojih templjev in palač. Ena izmed legend pravi, da naj bi Noe na najvišji gori Libanona – Qurnat as Sawda, ki se dviga nad krajem Bsharre, zasadil sveto drevo. To naj bi bila cedra, kot simbolična menjava za material njegove ladje.
Območje, kjer lahko “božje cedre” opazujemo in se sprehajamo med njimi danes, velja za najbolj znamenito v Libanonu. Sam obseg tedanjih cedrovih gozdov je že v 2. stoletju cesar Hadrijan poimenoval kot zavarovano območje. Povsod, kjer je našel cedre, je naredil kamniti žig v apnenčaste skale in na tak način označil obseg gozda. Danes ob njegovih oznakah skorajda ne najdemo več cedre.
Sedaj gozd ostaja za kamnito ograjo, ki jo je sponzorirala kraljica Viktorija, da bi cedre zavarovala pred kozami in divjadjo. Zahvaljujoč njenemu trudu in zavedanju Libanoncev o pomembnosti prvotnega gozda, je danes tukaj ohranjenih le še 375 dreves. Najstarejše med njimi izvira iz 14. stoletja.
Nekaj čarobnega je na teh cedrah. Spomnim se svojih prvih korakov pod njimi … Ogromna stara drevesa, njihove veje se kot pahljače simetrično širijo na vse strani. Ob njih rastejo mlade sorodnice, ki rastejo tja pod nebo. Tiha pešpot, ki vodi pod njih in sneg pod nogami. So kot velikani pokriti s koničastimi pokrivali. Njihovi stoži pokončno stojijo na njihovih vejah in gledajo proti nebu. Pogled usmerim navzgor. Oblaki, ki se z vetrom podijo nad krošnjami daleč tja v dolino in pripovedujejo zgodbe o mogočnih prebivalkah gora. Vsak nežen pih vetra nosi k nosnicam sladkoben vonj cedrove smole …
V boju s človeškim razvojem kljubujejo ta razkošna drevesa. So simbol moči, večnosti in stabilnosti. Žal le še na zavarovanih območjih, a prav zato vredna našega sprehoda pod njimi.
Ob sprehodu se zavedamo njihovega namena, mogočnosti in razmislimo o posledicah človeške sebičnosti ter našega poseganja v naravo.
Samsara potovanja
Adobe Stock
Adobe Stock
Janez Gradišar
Samsara potovanja
Samsara potovanja