Še ena življenjska lekcija ali drugače moj zobar je car

Indija – ali jo obožuješ ali jo sovražiš pravijo, vmesne poti ni. In moje prvo srečanje z Indijo pred davnimi dvajsetimi leti je potrdilo prav to. Ne glede na to, kar narekuje os globalnega razvoja in kdaj Indijo ponovno obiščem, čustva ostajajo enaka. Obožujem jo, navkljub njeni kaotičnosti, gneči ljudi in gostoti modernih pločevink, ki se počasi prebijajo do cilja. Obožujem, kjer je seveda še dovoljeno, njene prosto sprehajajoče krave po ulici. Obožujem neskončne »prepire« s trgovci, vedoč, da bom tako ali tako plačala davek na belo kožo. Z največjim veseljem vdihavam skupaj z izpušnimi plini vonj svežih začimb, sadja, ulične hrane in mojih najljubših sladic. To mešanico vonjav dobiš lahko le na ulicah Indijskih mest.

Življenjske lekcije, ki so se mi zavedno zapisale v spomin in srce, so prišle že ob prvem obisku Indije. In ob vsakem novem obisku se poglabljajo, dodajo kakšen nov detajl, ceno ali učinek presenečenja. Kar sem se v vseh teh letih naučila, je to, da nikoli ne morem reči SEDAJ SEM PA ŽE VSE VIDELA 😊. Vsakič znova z največjim navdušenjem čakam, kaj ima Indija tokrat na zalogi.

Eden mojih najljubših delov te ogromne dežele je zagotovo barviti Radžastan. Kako tudi ne, saj so tukaj barve najbolj izrazite in moja največja ljubezen – puščava, je na dosegu roke. Radžastan za moj okus ponuja najbolj intenzivna doživetja ulice, hrane in presenečenj. Prav na vijuganju skozi različne predele mest in vasi te presenečenje čaka tam, kjer ga najmanj pričakuješ. Drznem si vas, prav v tem trenutku, popeljati skozi eno izmed mojih najljubših mest, po imenu Jodhpur. Ob tem upam, da vam bodo odkritja in presenečenja všeč 😉

Pa pojdimo najprej do moje najljubše pregrehe – slastnega lhassija – najboljšega kar ga premore svet. Recept je dobro varovana skrivnost, ki po moje že stoletja navdušuje sladkosnede kot sem jaz. Tako dober je, da vedno padeta kar dve porciji… Hja, seveda za sprehod po ulicah Jodhpurja potrebujem veliko energije. Prvo kot vedno, se podam mimo tržnice, kjer ponujajo sveže sadje in zelenjavo. Tu in tam kupim kakšen kos sadja in si prisežem, da me majhna slaščičarna pri gospodu Vajpai-ju ne bo zamikala. Dve ulici na desno in čez križišče me čaka prelestna kravca, ki žveči karton in ob tem neznansko uživa.

Spomni me, da gospoda Vajpai-ja ne smem razočarati, zato se vrnem do njegove slaščičarne in kupim štiri cham cham. Pokaže mi sveže gulab jamune in neskončno zalogo laddu. Ne štejem več komadov, večerja bo sladka… Zavijem kar po prvi ulici navzdol in že sem na oddelku za tehniko. Svoj nos vtaknem v vsako luknjo in iščem vse, kar bi utegnilo nositi napis ‘Gorenje’. Tega ne najdem, imajo pa zalogo vsega ostalega in nekje v kotu se moj pogled zastrmi v napis ‘Portorož’. Povprašam o radio-tranzistorju, prodajalec pravi, da je izjemno kvaliteten in ni narejen na Kitajskem. Cena za star Iskrin radio je znašala 40 eur! Cenjeno vrhunsko delo.

Malo naprej je gruča trgovin, kjer po ugotovitvah prodajajo vse za domače mojstre, programa naredi sam. Najdejo se tudi rabljeni žeblji in vijaki. Vse še nekako razumem, a namena uporabe rjastih in ukrivljenih žebljev pač ne. Trgovec mi hitro pojasni, da so to najcenejši žeblji na tržišču. Namočiš jih v Pepsi in rja izgine, žeblje pa zravnaš in evo, že uporabljaš. Cena za kilogram je borih 0,5 centov. Res poceni! Od domačih mojstrov sem že na ulici velikih kmetovalcev, poljedelcev in gradbenikov.

Družinsko zaledje me vsakič znova usmeri med gradbene materiale in njihove cene, ampak tokrat me pot zanese direkt pred pnevmatike za traktorje. Kot da mi stvarstvo prinaša sporočilo… Prodajalec spi in ko se ustavim odpre eno oko, nato ga spet zapre. Čez par sekund skoči pokonci in me gleda kot čudo iz drugega planeta. In že debatirava o profilu, ki ga ni… V minus profil še ne seže, je pa precej blizu ničli. Ampak, zakaj ga pa rabiš? Ženska glava in nelogična vprašanja, je rekel mojster vulkanizerstva in se spet udobno namestil na svoj stol. Iz te pozicije najlažje podpira največjo bazo kandidatov za posebno delovno mesto, ki se mu reče »plačan nezaposlen«.

Od vulkanizerjev seveda v logičnem zaporedju sledijo ulični zdravniki, zobozdravniki, lekarnarji, astrologi, vedeževalci, sadhuji … Mimo že uveljavljenega bralca iz dlani, ki vsakič najde na moji dlani nekaj presenetljivo novega. To se čez čas izkaže celo za resnično in me vedno znova pušča v negotovosti, pokazat roko gospodu Karanchandu ali ne.

Trditev MOJ ZOBAR JE CAR izhaja iz prvega stika z zobarjem v Indiji. Hvala bogu, tokrat izjemoma nepreizkušeno na lastni koži. Do posebne ordinacije najboljšega zobarja na ulici vodi ozka pot ob kateri prodajajo zobne proteze. Ja, prav ste prebrali. Vseh možnih oblik, dimenzij in kdo ve kaj še dobra zobna proteza potrebuje… Ljudje z bleščečimi nasmeški (beri: brez zob) preizkušajo kar tako na ulici, katera paše. In si rečem, moram poklicat babico in jo vprašat, a bi želela protezo za 5eur. Nato pa ugledam, dejansko najpogumnejšega gospoda v mojem življenju. Prisežem, da ima v mojih očeh nadnaravne moči. Zobozdravnik mu kar z običajnimi kleščami puli zob, dva mu držita glavo …

Bolelo je verjetno mene precej bolj kot njega. Ko je bil zobek od zunaj, se je tako na široko nasmejal, da sem mu prav čestitala za pogum. V Sloveniji se vsakič, ko sedem na udoben stol pri zobarju, spomnim tega prizora. Pri sebi izgovorim posebno mantro: »Moj zobar je car!« Ima moderno opremo in bolečino prežene z anestezijo. Vrti pomirjajočo glasbo in ima zlate roke, kaj naj bi si še več želela.

Verjetno sem ena redkih, ki zobarja povzdiguje med oblake, a srčno upam, da se ne znajdem na uličnem stolu zobarja v Indiji! Manj uličnih pregrešno dobrih sladic, bi rekli tisti, ki jih še niso poskusili. Ah, kaj bi to, si rečem in si za večerjo privoščim kar vse kupljene sladice pri gospodu Vajpai-ju. K sreči imam carja za zobke v Sloveniji 😊.

Helena Caf