BOGINJA Z ULICE

Pozdravljeni! Sem Dhenu, sveta krava pasme kankrej iz Indije. Živim na ulicah v osrčju kraja Junagadh, ki se nahaja v Gujaratu. Sem tipična gujaratska pasma, z ogromnimi rogovi in dosežem zavidljivo višino ter težo. Pri svoji karmi prisežem, da mi življenje ne bi moglo izbrati boljšega kraja za reinkarnacijo. Zagotovo sem v prejšnjem življenju naredila veliko dobrega. V tem življenju počnem enako, saj dajem mleko in maslo za veliko korporacijo Amul. S pomočjo mojega mleka nastajajo najboljše gujaratske sladice, sladoled in čaj. Sem v lasti prijazne gospe, ki me vsako jutro in zvečer pomolze, ostali čas mi pa pusti, da se prosto sprehajam po ulicah in izbiram hrano po svoje. Sedaj je ravno čas monsuna in vsak kotiček blatne ulice skriva sočen zalogaj sveže trave. S tem je moje mleko še bolj okusno. Srečna sem, ker živim prav tukaj. Hrane nikoli ne zmanjka, saj nisem zaman boginja ulice.

Kadar hrane ni, me ljudje nahranijo in pustijo svoje odpadke na ulici, da lahko med njimi pobrskam za kakšno poslastico. Moja najboljša prijateljica prihaja iz Radžastana (pasme sindhi), ki zmeraj izgleda popolnoma izstradana, saj ji vse kosti štrlijo izpod kože. Tolaži me, da se nikakor ne more porediti in da je njeno življenje bistveno lepše od kar je prišla živet sem dol. V Rajastanu je velikokrat stradala in ni jedla veliko drugega kot karton. Tukaj se ve kdo kraljuje ulici. Psi so izjemno prijazni in mi velikokrat pomagajo pregnati nadležneže. Indijski psi so pravi uživači, saj ne počnejo drugega kot žurirajo vso dolgo noč in prespijo dan nekje v senci. Kljub vsemu znajo spoštovati hierarhijo med nami, ko govorimo o hrani ali počitku. Prva žival v hierarhiji indijske ulice sem jaz, krava, šele nato pridejo na vrsto vsi ostali. Prva sem, ko se odpravljamo spat in zadnja sem, ki se prebudi. Kljub temu me zajtrk vedno čaka. Ponosna sem na svoje rogovje in še posebej na obilno postavo, saj me tako ti trapasti ljudje še lažje opazijo.

Vsak dan se s prijateljicami nagnetemo na ulice in mimo nas drvijo tuk-tuki, motorji, kolesi, avtobusi in tovornjaki. Vidim, da si zatiskajo oči, ker razmišljajo kako nevarno je lahko na ulici ob vsem tem kaotičnem prometu. Hahaha – sem boginja, živa boginja, katere nadnaravne moči se bojijo še tako veliki kamioni. Spoštljivo se ustavijo, saj če vozijo prehitro, se kaj kmalu znajdejo v jarku ali v drevesu ob cesti. A kaj mene to gane … Če bi vozili po predpisih, se jim to ne bi zgodilo. Včasih se s prijateljicami dogovorimo, da bomo poskrbele za kaos kar tako iz dolgčasa. Takrat se naenkrat zapodimo na cesto iz vseh smeri in se pretvarjamo, da ne vemo na katero stran ceste moramo … Trapasti ljudje vpijejo, hupajo, a nad nami kmalu obupajo in potem začno vpiti drug na drugega. To je vrhunec zabave za nas. Takrat se neopazno zleknemo sredi ceste in dogajanja, žvečimo travo, karton ali plastiko ter se imenitno zabavamo. Ja, življenje je res lepo, če si boginja – nedotakljiva fizično in verbalno. Koliko nepotrebnih in jeznih besed se sliši, a vse to je naše delo. Pomagamo ljudem dati jezo in bes iz sebe, učimo jih potrpežljivosti in spoštovanja ter jim dajemo hrano in kurjavo (še naši kakci so sveti in uporabni). Ob praznikih plešemo in obiskujemo templje skupaj z ljudmi. Vedno nas nahranijo in okrasijo, molijo za nas in naše dolgo življenje, molijo za naše potomce in tiho upajo, da bodo v naslednjem življenju točno to kar sem sedaj jaz – sveta krava, boginja z ulice.

Zakaj nas častijo? Staro verovanje pravi, da predstavljamo mati zemljo ali preprosto samo mati. Dajemo veliko in ničesar ne zahtevamo v zameno. Našega očeta Šivo je vedno spremljal in prevažal nandi, sicer moški iz naših vrst. Ko je Rama poročil Sito, je za darilo prejel ogromno glav goveda in naš gospodar je božji pastir po imenu Krišna. Smo vrhovne žive boginje in naši možje bogovi, a seveda ne pozabimo na naše prijatelje, vse ostale živali, ki bivajo ob boku z nami. Vsi smo vsaj za kak dan po božje čaščeni in moja izkušnja pravi, da ni ga lepšega, če živiš kot žival v Indiji.

Vsake toliko vidim tudi turiste – smešne ljudi z zanimivimi barvami in lisami na telesu, dišijo hecno in popolnoma drugače kot domačini. Takoj se jih že na daleč zavoha. Zaradi večine teh hecnih bitij z velikimi objektivi in petimi pametnimi telefoni v roki smo slavne izven meja Indije. Vsake toliko katera izmed nas krasi naslovnico revije, knjige ali časopisa. Smo velik vzgled govedu vsega sveta, kako naj se obnaša in kakšne so modne smernice. Sosednje države smo že dodobra osvojile z našo božanskostjo. Moja prijateljica pravi, da ji je prišlo na ušesa, da je v neki Švici izjemno lepo biti krava in naj bi okoli vratu nosila ogromen zvon, ki s pozibavanjem oddaja žlahtno melodijo. O tem velikem bleščečem zvoncu sanja sedaj vsaka krava na naši ulici. Zanima me tudi, kako v vaši deželi ravnate z mojimi sorodnicami. Obiščite me v Indiji in z mano delite življenjsko zgodbo svojih boginj.

Avtorica zgodbe: Dhenu

Prevod: Helena Caf