ROKOBORBA NA BOLIVIJSKI NAČIN
EMANCIPACIJA ŽENSK
Rokoborba je v Boliviji že v petdesetih letih postala izjemno popularna oblika zabave in sproščanja. Juan Manani pa je bil idejni vodja projekta, da tudi ženske stopijo v ring in s tem nekaj zaslužijo. Kaj kmalu so ženske ugotovile, da bi jim bilo lažje in bi zaslužile več, če gredo na svoje. In so šle. Najbolj znana in neustrašna bolivijska rokoborka Carmen Rosa se je odločila, da ustanovi fundacijo imenovano Cholita wrestling in od leta 2011 ženske delajo izključno zase.
Nekoč manjvreden naziv za avtohtone prebivalke Bolivije cholita je z vključitvijo žensk v svet zabave z rokoborbo postal sinonim za bolivijsko žensko. Zdaj cholita pomeni močno, ponosno, sodobno in inteligentno žensko. Z vključitvijo v ta šport, ki pomeni več zabave kot dejanske rokoborbe, so si uspele izboriti malo večjo enakopravnost v družbi. V tem poslu, ki jim predstavlja vir dohodka, se je rodila pokončna drža zapostavljene ženske v Boliviji. Avtohtono prebivalstvo vam bo povedalo, da so bile ženske pred prihodom Špancev samostojne in uveljavljene. Potem pa se je njihova pomembna vloga odrinila v pozabo in postale so tarča posmeha ter zlorab. To, da lahko stojijo bok ob bok z moškimi v ringu, je njihova možnost, da se dokažejo v ‘moškem’ svetu. Tako bodo lažje pozabile na ponižanje in diskriminacijo, ki jim jo je prinesla zgodovina.
Rokoborba prelestnih cholit je poseben spektakel, poln akcije, smeha in neverjetnih akrobatskih podvigov. Odvija se na El Altu, najvišje ležečem predelu La Paza in spektakel se odvija dvakrat tedensko. Inspiracijo za tehniko in zabavo so našli v stilu ameriškega WWF ter mehiškega Lucha libre. Pravila so takšna, da jih skorajda ni in rokoborke so oblečene v tradicionalna ajmarska oblačila pollera: večplastna široka in barvita krila in okrogli klobuček, dolgi lasje pa so spleteni v dve kiti. Gledalci ob bučni glasbi čakajo na začetek in ob tem srkajo kokakolo ter grizljajo pokovko.
Začne se obetavno. Brhka bolivijska manekenka se s številko obračuna sprehodi okoli ringa, vstopita dva sodnika in po mikrofonu se napove obe tekmovalki. Od nekje se pojavita dva moška rokoborca in poskrbita za prvo absurdno zabavo, nato se pojavita pravi tekmovalki in ju namlatita ter dobesedno vržeta iz ringa. Osramočena gospoda se pobereta iz dvorane. Množica navija, ženskam je uspelo vrniti udarce in premagati »sovražnika«. Nato se začne borba še med cholitama. Klobučki frčijo po zraku, udarci so zrežirani, a kljub temu izgledajo boleči. Padci izven ringa izgledajo še bolj boleči … Kmalu nastopi trenutek resnice, katera izmed obeh je favoritka. Kričanje gledalcev in (ne)spodbujanje favoritke. Khm … če ste preglasni, morda ni najbolje … sploh ne za tiste, ki sedijo na VIP sedežih. To so seveda turisti, ki želijo v prvi vrsti ujeti pristno izkušnjo.
Zagotovim vam lahko, da je izkušnja res prava. Če se zamerite napačni, vzame steklenico, ki je po možnosti še polna vaše sladke pijače in jo polije po vseh nič hudega slutečih gledalcih. Za nameček vam najmočnejše cholite vržejo tekmice čez ograjo v vaše naročje. Nič hudega sluteče čedne fante te prelestne gospe kar zagrabijo in poljubijo … Če to veste, ste raje na varnostni razdalji, tako kot domačini. Tam lahko kričite buuuu kolikor želite, brez posledic. V šestih obračunih se pomeri dvanajst tekmovalk in nastopi šest sodnikov. Sodniki se lahko kadarkoli odločijo in skupaj s svojo favoritko nabutajo tekmico. Vendar prava zabava sledi na koncu, ko tekmovalke pošteno pretepejo še sodnike. Moč ženskam. Vmes med občinstvo prileti še kak stol ali drug malo manj boleč predmet. Vsa ta absurdnost je dejansko zelo smešna. Gre za doživetje posebne vrste in kot takšno na voljo le v Boliviji na El Altu.
Morda gre res za mešanico borilnega športa in neke absurdne zabave, vendar če poznate ozadje celotne zgodbe, boste z veseljem prišli ter prispevali denar za vstopnico za dober namen. Gre za zasluženo plačo žensk, ki prihajajo iz družbenega obrobja in je to največkrat njihov edini vir dohodka. Zgradile so si svoj izjemno dober renome na trdnem delu. Morda ne izgleda tako, a vsak dan pridno trenirajo vse padce in udarce, da ne poškodujejo sebe in obiskovalcev. Konec koncev gre za zgodbo polno nasilja, kjer na koncu stopi v ospredje junak, kateremu vsi pripisujejo najmanj možnosti. Gre za izjemno predstavo s tragično osrednjo zgodbo, ki se izide pozitivno. Za potešitev radovednosti o teh borkah priporočam dokumentarec iz leta 2006 z naslovom The Fighting Cholitas, ki opisuje njihovo zgodbo o “uspehu”.