PLANET MANGISTAU
KAZAHSTAN
Veter brije čez odprto ravnico. Močan, da šotori plapolajo kot zastave. Založili smo jih s kamni, saj klini v mehkem pesku ne držijo dovolj…
Pristanek v Aktau je sicer kazal še eno klasično postsovjetsko mesto, polno najrazličnejših spomenikov, škatlastih blokov in širokih cest, kakršne najdemo po ostalih bivših sovjetskih republikah, ki bolj ali manj samozavestno stopajo na veliki oder azijskih gospodarskih vzponov.
Ob ravni cesti, ki izginja v daljni puščavi se premikajo črpalke. Ena za drugo. Kimajo nam, kot bi nas pozdravljale v enakomernem ritmu. Denar se pretaka z vsakim dvigom in spustom. Odkritje nafte je bil blagoslov za to negostoljubno in nerodovitno območje. Tisoči so prišli kolonizirat nov, nenaseljen planet na robu sovjetskega osončja.
Na drugi strani planeta Mangistau ni naftnih polj. Onkraj zadnjih vasi leži pokrajina krede, peščenjaka in gline starodavnega morskega dna. Morje je kipelo od življenja. Najdemo školjke, amonite in celo stopinje v blatu, ki so jih pustila izginula bitja na svojih vsakodnevnih poteh.
Starodavni ocean Tetis se je izsušil. Ostala je sol. Ogromno soli. Pristanek z našimi plovili ni možen, zato se peš odpravimo čez neskončno slanico. Tanka plast soli ponekod ne vzdrži naše teže in pod njo leži lepljiva zmes vode soli in blata. Ob redkih padavinah nastane zrcalo jezera, ki ga sonce sčasoma spremeni v satovje slanih plošč. Še zadnji obupni poskusi vode, da bi ponovno prevzela, kar ji je nekoč pripadalo.
A tisto, po kar smo prišli, se nahaja višje. V milijonih let pljuskanja valov se je oblikoval rob. Rob, ki ga opazimo že iz vesolja. Planota Ustyurt – neskončna puščavska ravnina med Kazahstanom in Uzbekistanom naenkrat strmo pade več sto metrov globoko v dno oceana Tetis. Razkrijejo se rdeče, bele in rumene plasti kilometrskih nanosov, ki so se milimeter za milimetrom usedali na morsko dno skupaj s školjkami in drugimi organizmi davne preteklosti.
Naša odprava stoji na robu obale in zre v neskončno praznino. Eni prvih Slovencev smo si drznili poleteti na drug planet, naše vozilo je šele deseto, ki je letos vstopilo v nacionalni park Ustyurt. Park rezerviran le za redke živalske vrste, ki uspejo preživeti v tem okolju.
Težko je verjeti, da so kamenodobni lovci tu postavljali kamnite pasti, da bi lovili hitre argalije, divje muflone srednjeazijskih step. Danes so seveda zaščitene in z največjim veseljem jih opazujemo, ko v galopu prečkajo izsušeno pokrajino. Osamljena grobišča pričajo o ljudeh, ki so prehodili te planjave na svojih karavanskih poteh. Včasih so se njihove poti končale tu, ob vznožju prepadov. Mešanica verovanj se kaže na zanimivih, unikatnih nagrobnikih, poslikavah in simbolih.
Rob nekdanje obale se nadaljuje več 100 kilometrov. Postavimo kamp. Zavetja ni, a zato je razgled nepozaben. Na dnu stojijo osamelci. Nekdanje gore, bolje rečeno otoki v nekdanjem morju, olupljeni od tisočletnega sonca in vetra, ki počasi, a vztrajno brusi kamenček za kamenčkom. Nekateri so ošiljeni kot čekani, drugi zaobljeni kot orjaške jurte, spet tretji kot sfinge, ki varujejo okoliške »gradove«. Gradove, ki so jih prebivalci že zdavnaj prepustili toku časa.
Spustimo se na popolnoma bela kredna tla. Po tleh ležijo temni kamni, kot bi pred kratkim deževali z neba. Trdi so in svetleči. Kremen. V resnici so ležali zakopani v belih plasteh, ki počasi erodira, kremen pa ostane zaradi svoje obstojnosti.
Eden najbolj nepozabnih trenutkov je pogled na orjaške krogle, raztresene po dolinah. Večje od naših vozil, popolnoma okrogle, ležijo ena čez drugo, včasih zlepljene, včasih razpokane. Mogoče pa je bil to planet velikanov, ki so s kroglami preganjali svoj dolgčas ali igrali bilijard.
Približujemo se Kaspijskemu jezeru. Edinemu resničnemu ostanku oceana Tetis. Pod gladino se nahajajo enake ravnice in prelomi, ki bodo nekoč štrleli z dna. A danes njegovi valovi še ne dopuščajo soncu in vetru, da bi si prisvojila še zadnje dele nekdaj pretežno morskega kraljestva.
Obkrožili smo planet Mangistau. Videli stvari, ki jih ni mogoče opisati z besedami. Zraven smo se počutili majhne, kot vsi pionirji v neznanem svetu, radovednost nas je gnala: Kakšno presenečenje nas čaka za naslednjim vogalom? In vedno znova smo strmeli in se čudili veličini narave.
Si upate z nami na drug planet? Pritisnite gumb za vzlet. 😊