POTEMKINOVA VAS
TURKMENISTAN
Učiteljica ruščine me je najprej vprašala: Turkmenistan? Zakaj bi kdo želel tja?
V preteklem stoletju sta se Turkmenistan in Tadžikistan borila za primat najbolj drugačnega, nerazumljenega konca Sovjetske zveze. Ne brez razloga.
Že letališka stavba obeta… nesorazmerna velikost v obliki orjaške ptice, snežno bele stene, stropi v neonkah. Viza odobrena samo za izbrance na podlagi povabilnega pisma. Sreča je, da smo med redkimi Slovenci, ki so uspeli pridobiti dovoljenje.
Aškabad – belo, marmorno mesto. Samo bela vozila. Drugačne barve avtomobilov so prepovedane. Tudi čistoča je zapovedana, zato vsako jutro ljudje čistijo ploščadi, ulice, spomenike. Sploh spomeniki so nekaj posebnega. Visoko se pnejo v nebo, špičasti, orjaški, zlati. Kot kaže je zlata edina barva, ki si zasluži pozornost poleg bele. Zlati kipi predsednikov, konjev in psov se bleščijo v soncu in poudarjajo najpomembnejše simbole turkmenske identitete in ponosa. Široke tripasovne mestne avtoceste niso natrpane s prometom in zrak v mestu je čist in svež. No, spomladi seveda, ker poleti se temperature dvignejo do 40 stopinj.
A če človek pogleda za te snažne zidove, v hotelske kopalnice, hodnike, opazi vznemirljivo resnico: »Premikajoče« ploščice, luči brez žarnic, manjkajoče tuše in podobno. Zunanja lepota je vse kar šteje.
Zvečer se belo mesto obarva. Kar naenkrat so dovoljene mavrične barve, pisane obrobe ter spreminjajoči reflektorji. Kdo bi razumel.
»Civiliziran« del države se hitro širi. Izven Aškabada pospešeno gradijo novo mesto z enako belimi stolpnicami in enako širokimi avenijami. Enaka Potemkinova vas.
Z oddaljenostjo od prestolnice slabi vpliv vseprisotnega predsednika. Slabijo pravila, ceste in čistoča. Puščava Karakum prevzema primat. Vseprisotna, mogočna in neusmiljena. Poleti žgoča, pozimi ledeno mrzla. 80 % države zajema puščava vseh vrst in oblik. Kamnita, peščena, ponekod grmičasta. Na videz neuporabna. A pod njo leži zaklad. Ta poganja življenje Turkmenistana. Globoko pod črnimi skrilavci, pod plastmi starodavnih sedimentov ležijo četrte največje svetovne zaloge zemeljskega plina. Dovolj za brezplačno gretje stanovanj, hiš in celo jurt za 6 milijonski narod. Dovolj tudi za 36 kilometrsko pešpot, betonsko, ograjeno. Kot kača, ki želi objeti mesto, se vije čez bližnje hribovje. Ponoči se blešči v lučkah, čeprav po njej ne hodi skoraj nihče. Ker se je predsednik odločil, da je le zdrav narod lahko uspešen narod. Zato je hojo svojih državljanov najraje nadziral kar iz helikopterja.
Dvomim, da je velikokrat odšel izven glavnega mesta….
Stare trgovske poti je prekril pesek. Tudi stara, veličastna mesta je prekril pesek, ki je zabrisal sledi uničevalnih vojaških pohodov Džingiskana, Timurlenka in ruskih generalov 19. stol. Zdaj stoji nekaj minaretov ali karavanserajev – edinih preživelih ostankov bogatih mest na svilni poti. Mirno jih lahko označimo z romantičnim izrazom izgubljena mesta pod peskom Karakuma.
A v Turkmenistanu obstaja nekaj, kar je preživelo. Islamski šamanizem. Najbolj pristni ostanki plemenske organizacije Turkov. S sabo so prinesli verovanja in običaje, ki so se zlila z islamskimi pravili v svojevrstno zmes. Legende, polne nadnaravnih lastnosti posameznih sufijev – mistikov in modrecev takratnega sveta. Bivališča sredi puščave, kjer so živeli, so postali romarski kraji. Danes tja prihajajo ljudje z vse države. Žrtvujejo ovco, jo povečerjajo in molijo za zdravje, plodnost ali pa na grobovih odlagajo predmete, ki simbolično nakažejo njihovo željo.
Kaj pa mi, zahodnjaki? Pridemo zaradi narave. Stari puščavniki so vedno izbrali kraj s posebno energijo. Največkrat je posebna tudi okolica: Strme bele stene kanjona, izvir sredi puščave, jama ali dolina med pisanimi vrhovi, … oni so že vedeli …
In turkmenistanska narava je posebna. Puščava je včasih le krinka. Plašč v katerega je zavita skrivnost. V tem primeru plašč v katerega je zavita zgodovina. Davna in veličastna. Plasti, ki so se odlagale v kilometrih. Ali bolje rečeno v milijonih let. Na dnu morja. Zdaj so tu, zunaj. Za nas.
Vse naokrog, do koder seže oko. Ravnina prekinjena s pisanimi vrhovi, ki jih je voda najprej skrila, nato pa odkrila in izoblikovala s svojo mogočno silo. Danes se lahko puščavi zahvalimo, da ohranja te oblike in tisti redki popotniki smo kot sufiji, ki se čudijo tej nadnaravni pokrajini.
V središču puščave leži še ena posebnost, ki pa ji je uspelo pridobiti sloves izven meja Turkmenistana. Ironično, sami Turkmeni niso ponosni nanjo, nekateri sploh ne vedo, da je tam. Država ne oglašuje podob gorečega kraterja. Nastal je po nesreči. Že več kot 50 let gori, kot opomin naši nevednosti. Prvim raziskovalcem se je vdrl strop jame in začel je uhajati zemeljski plin. Zažgali so ga v prepričanju, da bo zgorel v nekaj dneh. Nihče se ni zavedal turkmenskega potenciala in razsežnosti plinskih polj pod površjem. In dobili smo svetovno atrakcijo …
Priznati moram, da je večer ob kraterju res nekaj posebnega. Ne imenujejo ga zastonj Darwaza – »vrata«
Vrata v pekel? Mogoče vrata v drug svet. Pravično se mi zdi, da se ta znamenitost nahaja prav v Turkmenistanu. Ker je tako drugačen, tako samosvoj. Ko izstopiš iz njega se še nekaj časa sprašuješ kaj je v resnici »normalno«, kaj čudaško ali pa se ti vse skupaj le dozdeva….kot Potemkinova vas.
Adobe Stock
Samsara potovanja
