Kazahstan – več svetov v eni državi

Kazahstan – ta »neskončno« velika država, a tako krhek in občutljiv je vsak njen del, popolnoma različen od vseh ostalih. A delijo si isto zgodbo.

Potovanja Osrednja Azija

Almaty ima svojo posebno dušo. Že samo zgodba o domovini jablane v središču rajskega vrta. Če ni raj tam, od koder izvirajo jabolka, kje pa je lahko?

Tempo v mestu je tisti pravi. Mogoče celo sreča, da se je predsednik »odselil« daleč gor na sever… Lahkotno pohajkovanje po središču mesta pokaže vso sproščenost, a ne lenobnost, dogajanje, a ne kaotičnost, urejenost, a ne pedantnost. Takoj pomislim, da pooseblja vse to, kar je bilo nekoč pri nas, a smo izgubili, oz. zamenjali za denar… Res je, da so električni skiroji zamenjali kolesa na širokih avenijah, a parki sovjetskih spomenikov so ostali. Niso jih pompozno podrli. Le dodali so svoj del preteklosti, nadgradili spomin. Ostali so tudi prodajalci kruha, sladic in prodajalci hrane golobov v parkih. Pa še nekaj… Ostala je ljubezen do lunaparkov, nekdaj tako priljubljene zabave naše »socialistične« mladosti. Ob večerih se staro in mlado povzpne na hrib nad mestom in se prepusti vrtiljakom, vlakcem, ciljanju tarč ter sladkorni peni.

Za vas Saty bi lahko rekli, da življenje ne poteka dosti drugače kot v sovjetskih časih. Nekaj družin se ukvarja z dejavnostjo oddajanja sob turistom. Gospodar še vedno zjutraj zajaha konja, krave se odpravijo proti pašnikom, na pobočju pastirji vsake toliko časa preverjajo, kje se nahajajo njihove ovce. Če se je potrebno odpraviti v večje mesto, so stari Uazi najpriročnejše prevozno sredstvo.

V ozadju se dvigajo snežena pobočja štiritisočakov gorovja Tjanšan. Med strmimi dolinami se lesketajo jezera, dostopna le pohodnikom. Eno je prav posebno s štrlečimi drevesnimi debli iz vodne gladine. Kljubujejo času. A le za »trenutek«. Kakšno srečo imamo, da smo lahko del tega trenutka. V Tjanšanu najdemo še tisto pravo divjino. Sliši se kot pravljica iz nekih drugih časov. A na obzorju se kažejo spremembe. Vsi se zavedajo potenciala neokrnjenih gorskih jezer in planin. In ko bo asfalt zamenjal luknjasti kolovoz, bodo tudi Uoze zamenjali avtobusi, pašnike pa verjetno počitniške hišice. Do takrat pa bomo tja hodili mi…

Veliki kazahstanski kanjon je pravzaprav skupek več kanjonov, ki so povezani z glavno dolino reke Charyn. Skupaj tvorijo pajčevino, ki se razprostira na nepregledno velikem območju. Kako majhnega se počutiš, ko stojiš na robu. Zaradi različnih kamnin je vsak kanjon obarvan v svojem odtenku rdeče, rumene, bele, črne,… barve. Najbolj zanimivo je, da od daleč vse skupaj izgleda kot ravna pokrajina, ko pa se približaš, se brazgotine v tleh razširijo in pokažejo tok starodavnih rek, ki so rezale in odnašale material tja daleč na sever, kjer še danes ležijo velika jezera. Danes samo še reka Charyn hrani ozek pas dreves ob njenih bregovih – svetih jesenov, ki so poraščala velik del te, danes suhe pokrajine (sprašujem se kako so lahko ljudstva na različnih koncih sveta častila ista drevesa, oblike, simbole,…). Zdaj je sekanje dreves v Kazahstanu prepovedano. Ko enkrat stvari postanejo redke, šele takrat začnemo ceniti stvari. Kako lepo bi bilo, če bi tudi reke in jezera uživali takšno zaščito.

Nekoč je bilo jezero. Ne, nekoč je bilo morje. Ostanek oceana. Ponosno jezero s številnimi otoki, polno rib in ptic. Bogato letno postajališče na migracijski poti med severom in jugom. Nato je prišel bombaž. In bombaž je rekel: »Če hočete, da rastem na vaši nerodovitni zemlji, me hranite s to vodo.« Popijem jo veliko …

Ko stojimo ob jezu, ki preprečuje, da bi voda odtekla na jug v Uzbekistan se zavemo žalostne resnice. Obupen poskus človeka, zadržati še tistih nekaj kvadratnih kilometrov vodovja pred izginotjem na neskončnih slanih ravnicah. Prav na tistih, ki so nekoč hranila ribe in ptice. Ribe in ptice so odšle, ladje so ostale. Kot Noetove barke. Nasedle, ko je morje enkrat odteklo. Potniki so se razkropili po zemlji kot takrat in vsak je našel svoj način preživetja. Mesto Aktau je izgubilo obalo, ribiško industrijo in številčno prebivalstvo. Ekološka katastrofa naj bo v opomin, da človeškemu kratkoročnemu dobičku vedno sledi neporavnan račun. A Kazahstan je vsaj začel plačevati pretekle račune.

Dva zlata stolpa se dvigata ob lenobnem toku reke Ishim. Reke, ki je skoraj pol leta zamrznjena. Med zlatima stolpoma stoji še en stolp v obliki drevesa. Na njem se blešči veliko kovinsko jajce. Votlo. Namenjeno radovednim obiskovalcem mesta, ki se z dvigalom zapeljejo na razgledno ploščad in ozirajo na vse strani, da preštejejo nove stolpnice, ki so zrasle v zadnjih letih. Široka sprehajalna pot, skrbno načrtovana, posejana z rožami in vodometi vodi od podzemnega nakupovalnega središča do, kot se spodobi za prestolnico pompozne predsedniške palače s pomenljivo modro kupolo. Modra – barva neba in božanstva Tengrija, ki so ga častili predniki Kazahov. Arhitekta mesta so izbrali na natečaju za postavitev metropole »Dubaj severne stepe«. Mesto – Akmola, Tselinograd, Astana, Nursultan, … no, sedaj trenutno spet Astana, a kdo ve kako jutri?

Nebotičniki, ki so zrasli sredi hladne stepe, odražajo naftno bogastvo Kazahstana. Mogoče tudi njegovo prihodnost …