POTOVALNI DNEVNIK: DAMASK
Slike in besedilo: Janez Gradišar
December 2022
Pred nekaj meseci sem se na letališču v Bejrutu z mešanimi občutki vsedel v kombi, ki me je odpeljal v Damask. Vsi prijatelji in znanci so me pred odhodom spraševali, zakaj raje ne grem kar v Ukrajino, misleč, da v Siriji še vedno divja vojna. Tudi vsaka zgodba ima dve plati, zato sem si rekel, da raziščem še tisto drugo plat. Z vsakim prevoženim kilometrom so izginjale vse tiste slabe misli, ko sem se bližal sirski meji. Veliko je k dobremu vzdušju pripomogel že sirski voznik kombija in na koncu so vse še zadnje slabe misli poteptali prijazni sirski mejni uradniki. Nobenega zasliševanja na meji, le beseda “Welcome” in prijazni nasmehi. Sicer je sam prestop meje kar dolg protokol, vendar poteka neverjetno organizirano in tekoče. Po vstopu v državo se avtocesta začne počasi spuščati proti Damasku in kmalu se začne na obzorju prikazovati Damask. Še nekaj postankov za “checkpointe” in že smo pred Damaskom.
Damask je prestolnica Sirije in eno najstarejših stalno naseljenih mest na svetu. Zaradi ugodne strateške lege je pomembno križišče civilizacij, ver in kultur ter zato pomembno trgovsko središče Levanta. Skozi celotno svojo zgodovino je imelo tudi mnogo vzponov in padcev. Med njimi je tudi nedavna sirska državljanska vojna, kjer jo je mesto odneslo le z manjšimi praskami. Večje posledice so pustile ekonomske in gospodarske sankcije, ki so močno opustošile ekonomijo in otežile življenje prebivalcev. Na srečo pa življenje teče dalje in se ponovno vrača na stara pota.
Sam vstop v Damask te pusti brez besed. Široka večpasovna mestna obvoznica in predeli novega dela Damaska dajejo videz sodobnega mesta. Nobenega sledu o vojni, o prerešetanih in porušenih zgradbah, le široke in čiste avenije ter precej živahno življenje ob njih. Cilj poti je bil stari Damask, kjer sem imel rezerviran hotel. Zaradi ozkih uličic je vstop motornim vozilom praktično prepovedan. Zato te pri mestnih vratih počaka hotelski portir, ki naloži tvojo prtljago in te odpelje do hotela. Ker se je pričelo počasi že nočiti, so bile ulice še toliko bolj živahne in polne ljudi. Planirana nekaj minutna hoja se je zavlekla v polurno hojo, saj moji možgani niso verjeli temu kar so videle moje oči. Najprej so me prevzele stare zgradbe, ki neverjetno dobro kljubujejo času in gospodarskim razmeram. Potem so tu še neštete trgovinice, ki prodajajo vse od šivanke do najnovejšega telefona. Končno pridem do hotela, kjer sledi topel sprejem hotelskega osebja. Hitro odložim svoje stvari v sobo, objavim nekaj fotografij za “story” na socialna omrežja in se s fotoaparatom takoj podam naprej na ulice starega Damaska. Več kot hodim, vedno bolj spoznavam prave razsežnosti starega Damaska, saj mesto sploh ni majhno.
Ker je že pozna ura se odločim iti v lokalno restavracijo. Ta restavracija niti ni tako daleč, vendar se pot ponovno zavleče, saj mi nekateri prijazni prodajalci ponudijo za pokušino to in ono. Neverjetno, take gostoljubnosti že dolgo nisem doživel. Končno sledi večerja. Po občutku sploh ne naročim veliko hrane, saj sem si že prijetno napolnil želodček na ulici, vendar natakarji samo nosijo in nosijo naročeno hrano. Seveda vsega ne zmorem pojesti in se začnem počasi po »nočnem« Damasku vračati v hotel. Kljub pozni uri so ulice še vedno živahne in polne ljudi. Naredim še nekaj fotografij in se utrujen vrnem v hotel. Pred spanjem preverim socialna omrežja, ki so dobesedno pregorela, saj sem imel nešteto všečkov, komentarjev in sporočil prijateljev. Niti ne zmorem na vse odgovoriti saj me že premaga spanec.
Naslednje jutro imam pred zajtrkom končno malo časa za raziskovanje hotela. Takoj me navduši čudovit atrij s fontano obdan z bujnim zelenjem, ki je v stilu stare damaščanske arhitekture. Noro, si rečem, le kaj me še čaka vse danes. Sledi zajtrk v jedilnici. Zajtrk ni bufetnega tipa, me pa zato pričaka bogato obložena miza. Takega kraljevskega zajtrka še nikoli nisem imel v življenju. Premamijo me siri na sto in en način, priloge, olive in še in še bi lahko našteval, tako da na koncu niti ne vem kaj bi še poskusil saj sem več kot sit.
Sledi ogled starega mesta. Najprej me spet preseneti t.i. “krščanska četrt”, saj ima toliko cerkva, da niti ne veš, v katero bi šel. Pa vendar je najbolj poznana od njih cerkev sv. Ananija. Ker je že tako stara, se sama cerkev nahaja deloma pod zemljo, saj so tla današnjega Damaska precej višja od tistih izpred več stoletij in tisočletij. V njej naj bi se dal krstiti Savel, ki je po izgubi vida sprejel krščansko vero in postal apostol Pavel. Kot bi se vsedel v časovni stroj in se vrnil v biblične čase. Najprej odidem na ogled bazarja oz. souka. Če sem včeraj obiskal le ozke uličice s trgovinicami, je danes na vrsti pravi souk (pokrit seveda). Vidim samo polno založene stojnice in trgovinice. Človek tu najde vse, kar si resnično zaželi. Prijetno izkušnjo pa dodajo še nevsiljivi trgovci, s katerimi se hitro zapleteš v prijazen pogovor. Kupim nekaj stvari iz seznama potreb prijateljev ter grem dalje. Sredi souka se nahaja lepo ohranjen in čudovit karavanseraj Khan Asad Baša. Danes služi le še kot muzej s kavarno, vendar kar ne morem nehati fotografirati tega arhitekturnega bisera. Z ogledi nadaljujem v palačo Al Azem, ki se nahaja v bližini. Če je zunaj na souku še pravi vrvež, se znotraj zidov palače na čudovitih zelenih vrtovih s fontanami življenje popolnoma umiri. Pravi mali raj. Palača je bila zgrajena za potrebe osmanskega kalifa, danes pa je preoblikovana v muzej.
Sledi počitek za kosilo. Ker pa sem še vedno sit od zajtrka, si privoščim le shwarmo. Shwarma je pogost prigrizek Levanta in je zelo podobna nam bolj poznani kot jufki, kjer v nevzhajan kruh zavijejo meso in zelenjavo. Po kosilu sledi še zadnji ogled danes, ki je hkrati tudi glavna znamenitost Damaska, Omajadska mošeja. Ta mošeja je četrta najbolj sveta mošeja za muslimane in resnično nekaj posebnega. Že samo dvorišče ponuja nešteto motivov za fotografiranje, sam vstop v mošejo pa doda še neko drugo dimenzijo. Spoznam bogato zgodovino te mošeje in se ponovno odpravim na ulice.
Ulicam starega Damaska dodajo avtentičnost starih časov še različni rokodelci in obrtniki, ki imajo še danes delavnice in tako ohranjajo večstoletno tradicijo prednikov. Neverjetno kaj vse ponuja stari Damask. Novih ulic še kar ne zmanjka za raziskovanje, a ker sem že utrujen, se odpravim na večerjo. Tokrat v restavracijo zelo blizu hotela. Naročim si čebulno juho in glavno jed. Že ko pojem najboljšo čebulno juho vseh časov in glavno jed, se počutim sitega. Vendar temu sledi še sladica, ki pa jo časti hiša. Že zelo dolgo se nisem v kakšni restavraciji resnično počutil kot pravi gost.
Plačilo v lokalni valuti je pravcati podvig, saj za nekaj evrov dobiš zajeten šop bankovcev v lokalni valuti. Preštevanje le-teh zaupam kar natakarju, ki mi iz šopa bankovcev našteje znesek. Da me prepriča, da me ni opeharil, me povabi še na blagajno, kjer blagajnik tisto vsoto denarja spusti še preko strojčka za štetje denarja. Seveda brez napitnine ne gre, saj si jo je natakar pošteno zaslužil za prijaznost in tudi poštenost. Sirska ekonomija ima zaradi oslabljenega gospodarstva tipične povojne ekonomske težave, kot so hiperinflacija ter močno devalvacijo lokalne valute. Dodatno pa okrevanje otežujejo še gospodarske sankcije.
Ponovno se odpravim na nočne ulice. Tokrat me pritegne trgovina z alkoholnimi pijačami. V muslimanski državi, ki je pod gospodarskimi sankcijami, se znajdem v bogato založeni trgovini, kjer je izbire toliko kot je ni niti v najbolje založenem slovenskem supermarketu. Zapletem se v krajši pogovor s trgovcem, ki mi na moje presenečenje pojasni, da nakup in poraba alkohola v Siriji ni kazniva, le uživanje na ulici ni najbolj zaželjeno. Nadaljujem do znane kavarne, kjer ob šiši in tradicionalnem čaju poslušam zgodbe pripovedovalca zgodb “hakawatija”. Resnično utrujen od nočnega utripa Damaska, se odpravim v hotel na zaslužen spanec.
Po novem kraljevskem zajtrku imam sedaj nekaj prostega časa za lastno raziskovanje mesta. Ker ulice sprva samevajo, zavijem v bližnjo, precej polno pekarno. Izkaže se, da je to ena glavnih pekarn v starem delu Damaska, saj imajo pravo “proizvodnjo” kruha, ki ga po cevi spuščajo iz zgornjega nadstropja v pritličje, skozi okno pa prodajajo na ulico. Zavijem tudi v slaščičarski oddelek. Toliko različnih slaščic, kjer je izbire toliko da se popolnoma zmedem. Prijazna prodajalka mi svetuje, kaj naj vzamem. Seveda se izkaže, da je bil nasvet resnično dobronameren, saj se še kar nekaj časa sladkam s kupljenimi slaščicami.
Ulice se iz minute v minuto bolj polnijo, odpirajo se še zadnje trgovine. Kmalu me premami vonj po praženih oreščkih. Prodajalec je ravnokar pripravil sveže pražene arašide, katere takoj kupim. Mislim, da boljših praženih arašidov še nikoli nisem jedel. Počasi se bliža ura odhoda, saj je potrebno dalje na pot. Vrnem se v hotel, kjer me že čaka portir s prtljago, da me odpelje do odhodnega mesta izven obzidja. Tokrat se znam sam že precej bolje orientirati, tako da portir nadaljuje sam s prtljago, sam pa še zadnje samostojne korake namenim uživanju v zadnjih trenutkih in slikah Damaska.
Rahlo otožen zapustim Damask, saj se mi je v teh treh dneh globoko zasidral v dušo. Očaran nad bogato zgodovino mesta, izjemno arhitekturo, lepo ohranjenim starim delom mesta, ozkimi uličicami s pravim mestnim vrvežem in vrhunsko gastronomijo, so piko na i dodali še gostoljubni in prijazni Damaščani in Damaščanke. Zagotovo eno zelo redkih mest, kamor se bom zagotovo z veseljem še vrnil.