POTOVANJE PO UZBEKLANDIJI

Ob pogledu na visoke stavbe v odtenkih od modre do turkizne sem si vedno želela biti tam, čeprav sem vedela samo to, da je to nekje med Bližnjim vzhodom in Perzijo. Ko sem opazila fotografije v oglasu za potovanje v Uzbekistan, sem takoj vedela, da moram tja in da bom lahko spet uživala v fotografskih trenutkih.

Fotogenične zgradbe so vpete v zgodovino, ki sem jo spoznavala celo pot. Včasih je težko, če nič ne veš, a je tudi zanimivo, ker izveš veliko novega v zelo kratkem času. Že pred odhodom sem se odločila, da me zgodovina ne zanima in mi je čisto vseeno kdo je bil Timurlenk. Pa se je izkazalo drugače.

Marjana je Timurlenka tako dobro vpletla v zgodbo, da nas je brez problemov lahko spremljal celo pot. Osvajalec, katerega vzornik je bil Džingiskan, velja za ustanovitelja Uzbekistana in je glavni krivec za vse te veličastne zgradbe, ki jih je Unesco vzel pod svoje okrilje.

Potovanju je svoj čar dodala tudi mistika svilne ceste, ki je tudi sicer močno vplivala na današnjo podobo Uzbekistana. Pogled na veličastne portale, mošeje in minarete v turkizni modri barve nikogar ni pustil ravnodušnega. Zato smo Uzbekistan na koncu potovanja preimenovali v Uzbeklandijo.

-stan … Afganistan, Pakistan, Kazahstan, Kirgizistan, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan. Sliši se zelo podobno, a so si države še kako različne. Enaka jim je samo lega v osrednji oz. centralni Aziji. »Stan« v perzijskih deželah pomeni enostavno »dežela, Uzbekistan je Dežela Uzbekov in je najbolj impresivna -stan dežela. Zaradi nezanimive, dolgočasne in puste pokrajine je Uzbekistan precej neatraktiven in zato tudi nepoznan. Večji del države zavzema puščava, le na vzhodu je nekaj gorovja (obronki Pamirja in in rob gorovja Tjanšan) in rodovitna Ferganska dolina. Velik je za 22 Slovenij in ima za 15 Slovenij prebivalcev. Je dobro razvijajoča se država, z naprednim mišljenjem, dobro hrano in najbolj prijaznimi ljudmi na svetu. Preden je Uzbekistan decembra leta 1991 postal samostojna država, je bil del Sovjetske zveze. Z Rusi nima kaj dosti več skupnega kot sta ruščina (ki jo je še vedno slišati poleg uzbeškega jezika), plinovod in široke avenije v večjih mestih. Močno se čuti vpliv Turčije in Perzije, močan je vpliv islama, ki je danes del njihovega življenja, a ni tako ortodoksen. Masovnega turizma na srečo še ni. Prevladujejo turisti iz ostalih muslimanskih dežel, ki si pridejo ogledat edinstveno arhitekturo. Zanimivo mi je bilo, da smo bili mi njim ravno tako eksotični, kot oni nam. Nisem mogla naredit fotografije, ne da bi oni naredili “selfi” z mano.

Potovanja po Osrednji Aziji

TAŠKENT

Moderno mesto s 5 milijoni prebivalcev ima močan socialističen izgled. Najbrž zato, ker je bilo leta 1966 po rušilnem potresu zgrajeno povsem na novo. Ima značilne široke avenije z veliko zelenja med kockastimi zgradbami in grdimi blokovskim naselji. Po potresu so obnovili tudi nekaj zgodovinsko pomembnejših objektov (npr. arhitekturni kompleks Khast-Imam) in dodali veliko socialističnih spomenikov. Mesto je res ogromno, mogoče se zdi to zato, ker so ceste tako zelo široke in promet bolj kot ne redek. Vsekakor name ni naredil posebnega vtisa, razen, da sem bila presenečena nad čistočo. Mesto je bilo čisto, brez odpadkov, papirčkov ipd. Tudi tam, kjer človek tega ne pričakuje, na tržnici in na podzemni.

Podzemno železnico so zgradili leta 1977. Ima malce nenavaden videz, zdelo se mi je, kot bi bilo leta 1960 in bi čakala vlak za vesolje. Mogoče je k temu pripomoglo tudi skoraj sterilno čisto okolje. Ogledalo vsakega mesta je njegova tržnica. In Taškent ima kaj pokazati. Chorsu bazar se nahaja v središču starega mesta. Delno pokrit in delno odprt je. Prodajajo začimbe, oreščke, vrtnine, kislo zelje in meso, zunaj je pekarna, pečejo tudi jedi na žaru. Povsod sta me najbolj presenetila red in čistoča, bilo je tako čisto, da bi lahko jedli s tal. Zahvala gre prebivalcem, ki so na čistočo zares ponosni in jo cenijo. Navdušena sem bila, res.

SVILNA CESTA IN NASTANEK UZBEKISTANA

Za razvoj Osrednje Azije je bila najbolj zaslužna svilna cesta, ki je vodila iz Kitajske preko Osrednje Azije v Perzijo in proti Evropi. Začelo se je davno tega, pr.n.š., ko še niso poznali pravega trgovanja in so Kitajci za nakup konjev v današnji Kirgiziji menjali mehko svileno tkanino. Kasneje so tudi druga plemena za svilo ponujala surovine, npr. volno in bombaž, začimbe, porcelan, čaj, papir, smodnik, oz. kar so imeli. Pot je bila dolga in naporna, saj so karavane dnevno prehodile le po 40 kilometrov. Zaradi naravnih preprek, oz. napornega terena tudi živali niso bile primerne za celotno pot. Zato so posamezne karavane prepotovale samo dele poti. Mest takrat še ni bilo in na poti so za karavane nastala “varovana” počivališča, imenovana karavanseraji. Svilna cesta ni bila samo pretok blaga, predvsem je šlo za izmenjavo idej, izumov, umetnosti in kulture, ter tudi za širjene vere, kjer je velik vpliv pridobil islam, ki se je tako širil vse do Turčije in še dlje. Največji razcvet svilne ceste je bil med 5.-13. stoletjem. V 15. stoletju je drsela v zaton, trgovina in vojne so imele druge poti. Ena pomembnejših poti je potekala prav preko Uzbekistana, skozi Buharo in Samarkand.

Ko začnem brati o Uzbekistanu se vedno srečujem z osebo pod imenom Amir Temur oz. Timurlenk. Nomadski osvajalec iz 14. stoletja nekoliko spominja na Džingiskana, mongolskega vladarja, ki je živel dobro stoletje pred njim in katerega mongolsko cesarstvo (13.-14. stl) je segalo na današnje ozemlje Uzbekistana. Timurlenk se je je odlično znašel na svilni cesti in naredil zasnovo za današnji Uzbekistan. Ni bil samo osvajalec ozemlja, bil je ljubitelj umetnosti in arhitekture, astrologije, … Zelo krut vladar iz osvajanj na svilni cesti ni domov pripeljal samo izdelkov iz svile in keramike, ampak tudi gradbenike, arhitekte, umetnike ipd., da so ustvarili čudovite umetnije predvsem na ozemlju današnjega Samarkanda, ki ga je naravnost oboževal in vzdignil v višave. Živel je v 14. stl., ko je bil islam zelo razširjen. Podpiral in gradil je verske šole, saj sta imela tako znanje kot sam islam nanj zelo velik vpliv. Uradno je imel kar 18 žena. Nekatere med njimi so imele več vpliva (npr. Bibi-Khanum) druge manj, prav tako njegovi sinovi. Najbolj poznan je vnuk Ulug Beg, ki je postal eden izmed prvih velikih astronomov sveta.

SAMARKAND

Samarkand (oz. Kamnito mesto) je najlepše mesto v Uzbekistanu. To je mesto, kjer prevladujejo mogočne stavbe v vseh odtenkih turkizne, rajsko zelene in nebeško modre. Všeč mi je bil že na fotografijah, pravzaprav je to tisti kraj, ki me je tako močno pritegnil na potovanje. Samarkand naj bi bilo eno najstarejših mest na svetu. Sestavljen je bil iz več manjših zaselkov, ki jih je Timurlenk z obzidjem povezal v eno čudovito mesto. Zgradil je večino veličastnih zgradb, mošej in minaretov, ki so se po spletu okoliščin ohranili do danes. Sprehajali smo se od ene do druge, dokler nismo dneva zaključili v najlepšem delu in ga podaljšali v noč, ko smo si ogledali nekaj stavb še enkrat v soju luči. Bilo je prekrasno.

Timuridska arhitektura izvira iz Perzije in je njegova nadgradnja, lepša in bolj preprosta. Ohranja simetrijo. Visoke stavbe z opečnato konstrukcijo, ki jo krasijo glazirane ploščice z vzorci v odtenkih modre in turkizne. Ker islam ne dovoljuje živalskih in človeških podob, so geometrijski vzorci podobe iz narave in kaligrafski napisi, pogosta so tudi besedila iz korana v arabščini. Med vsemi stavbami so najbolj impresivni visoki portali in kupole turkizne barve. Portali so običajno vhod v prostor kjer se nahajajo druge verske zgradbe, medrese in mavzoleji. Najbolj poznane zgradbe z visokimi portali so tri medrese na trgu Registan. Gre za ikonični simbol Samarkanda. Zares impozantno je, ko stojiš pod tako visoko zgradbo, takrat zares lahko čutiš njen globok pomen. Zato verjamem, da so se verniki počutili ponižni in pokorni, ko so stali pred tako zgradbo, kajti tudi moji občutki so bili podobni. Registan v prevodu pomeni peščen prostor in je izraz za trge v uzbeških mestih, kjer so se zbirali ljudje. Poleg mogočnih portalov so tu še tri medrese, v 17. stl. so bile posvečene znanosti in se imenujejo po treh astrologih (eden od njih je Timurlenkov vnuk Ulug Beg). Ena pomembnejših zgradb je mavzolej Gur Emir, kjer je pokopan Timurlenkov najljubši vnuk Mohamed Sultan. Timurlenk je v njem videl novega vodjo, ki je žal umrl pred njim. Tu je pokopan tudi Timurlenk, čeprav si je sam že zgradil mavzolej v rojstnem Šahrisabzu. Pri 69.-ih je umrl nekje na poti v Kazahstanu, dosti kasneje je bil prenesen v Samarkand.

Kakšen se mi je zdel Samarkand? V primerjavi z modernim Taškentom mi je bil Samarkand seveda bolj všeč. Vse je bilo tako veličastno in mirno, občutek imaš, da se čas ustavi. Prepustili smo se toplemu okrobrskemu sončku, si vzeli čas za čaj in kavo, uživali smo z domačini, četudi se nismo pogovarjali. Lepo je, če ni potrebno hiteti. Kasneje smo komaj čakali kosilo, uzbeško samso.

BUKHARA

Buhara je nastala pred več kot 2500 leti in je najbolj pridobila z nastankom svilne ceste, ki je vodila tod mimo. Zaradi vode, ki je bila bogastvo Buhare, so se tu ustavljali trgovci (na kamelah), nastali so karavanseraji, kasneje bazarji. Zaradi lokacije se je Buhara povzdignila v kulturno in trgovsko središče. Večina mošej in medres je bila zgrajena v 16.-17. stoletju. Buhara je v primerjavi s Samarkandom navidezno skromna in resna. Čuti se, da Timurlenk tu ni imel vpliva, tu ni tistega bahavega blišča. Nahaja se sredi ničesar, sredi puščave. Zato so njene barve barve peska. Peščenega izgleda je tudi mogočno obzidje, ki je čuvalo trdnjavo Ark in naselje emirjev že od 5. stoletja dalje. Z 20 m višine, razgibanostjo in čudovitim vzorcem je prav veličastno in neprebojno. 800 m dolgo obzidje seveda redno obnavljajo in to mi je v Uzbekistanu na sploh zelo všeč. Ni bogata dežela, ampak nekako jim je uspelo ohraniti zelo veliko zares masovnih zgradb.

Eden zelo lepo ohranjenih je kompleks Pol-Kalan. Trg z minaretom, mošejo in medresami z zares mogočnimi portali. Veličastno je stopiti skozi portal, ko se zaveš, kako majhen si in kako velik je svet. Če ne bi bili tu sredi najbolj vročega dne, bi lahko rekla, da je bil to eden lepših trenutkov potovanja, bil mi je bolj všeč od bolj znanega Registana v Samarkandu. Najlepši pogled smo imeli iz terase in ko smo čakali na kosilo se je v zraku zaslišal klic k molitvi, kar je v Uzbekistanu bolj redko. Vedno kličejo v arabščini, prevod je nekaj takega kot Alah je največji, ni drugega boga od Alaha, Mohamed je njegov Prerok, pridite k molitvi … in spet in spet in spet v monotonem spevu. Kompleks so gradili v 15.-17. stl, 46 m visok minaret je zgrajen iz opeke in nosi letnico 1227. Leta 1991 je bila Buhara vključena na seznam svetovne dediščine UNESCa.

PUŠČAVA

Iz Taškenta nas je v Samarkand pripeljala hitra železnica, naprej pa dolga cesta preko Šahrisabza do Buhare in kasneje še daljša do Hive. Bolj kot smo se oddaljevali od Samarkanda, bolj je bilo čutiti drugačnost. Peljali smo se ob neskončnih poljih bombaža, vonjali smo bližino črpališč zemeljskega plina. Spreminjala se je tudi pokrajina. Sama ravnina. In puščava. Od Buhare do naslednjega večjega mesta Hiva je dobrih 400 kilometrov in za pot smo porabili celo popoldne. S kamelami bi rabili cel mesec. Večji del poti nas je spremljala reka Amu Darja. Včasih široka in mogočna reka je zaradi namakanja polj in podnebnih sprememb postala samo še močno onesnažena rečica. Skupaj s Sir Darjo se izlivata v Aralsko jezero, ki se je zaradi slabih pritokov skrčilo že na minimum.

KHIVA

Stara Hiva je biser Uzbekistana. Pravijo mu muzej na prostem in se nahaja znotraj 2 km dolgega obzidja. Je povsem prenovljena, a je ohranila tisti pristni šarm Orienta. Hiše so ometane s slamo in blatom, vse v barvah peska. Nizke zgradbe z ravnimi strehami, restavracije, nekaj hotelčkov in muzejev med mogočnimi mošejami, medresami in minareti. Glavne ulice so se spremenile v bazar, ker prodajajo predvsem turistom prijazne izdelke. Prodajalci so prijazni in niso vsiljivi, zares škoda je, da govorijo samo uzbeško in rusko. Mesto je dobilo ime, ko je Noetov sin našel vodo in rekel XEYVAQ (= o, kako je dobro). Še eno mesto, ki je nastalo zaradi vode. Začelo se je že v času mongolskega obdobja. Bili so sicer nomadi a so si s časoma vseeno zaželeli pokazati svoje bogastvo, začeli so graditi in so ostali. Ker je tu mimo vodila tudi svilna pot, je z denarjem karavanarjev začelo nastajati mesto.

Med vsemi zgradbami v Hivi je najbolj znan „nikoli dokončan minaret” oz. kratki minater KALTA MINOR. Okrašen je s čudovitimi vzorci zelenih, rumenih in turkiznih odtenkov je pravi simbol mesta. Če bi bil zgrajen v celoti, bi bil z 80 m višine najvišji minaret na svetu. Danes meri samo 29 m, obseg ima 14 m. Najbolj impozanten je minaret Islama Hodže (Islam Khoja) iz leta 1910. Visok je 57 m in zaradi zaščite pred Covidom se nismo mogli povzpet po 120 stopnicah do razgledne line.

Uzbeki so ročno spretni, znani so po tkanju, keramiki, rezbarjenju, … Obrt je tu še zelo prisotna. Pogosto so trgovci za nami klicali Suzane, Suzane … Suzani tkanje je značilno za Osrednjo Azijo, prevladovalo je v 18-19. stl in se ohranilo kot tradicionalno za doto. Vsaka pokrajina ima svoje vzorce tako na svili kot na bombažu, prevladuje rdeča barva z motivi kač za modrost in granatnega jabolka za plodnost.

Hiva mi je zares všeč. Vse je tako preprosto in nezapleteno, ko se izgubljaš med palačami, mavzoleji, mošejami in medresami. In neprecenljivo, ko strmiš v impozantne minarete, ki se dvigajo v nebo.

HRANA

Hrana pri meni ni prioriteta. Uzbeška kuhinja še najbolj spominja na rusko s prihidom Orienta. Seveda nikoli nismo bili lačni. Le kako naj bi bili, če smo se v vsakem kraju sprehodili skozi tržnico, kjer je bilo prigrizkov več kot dovolj. Včasih smo se najedli svežega, še toplega kruha (non). Ali pa smo se ustavili pri kakšnem prijaznem trgovcu, ki nam je ponudil rozine, suhe marelice, oreščke, pistacije in mandlje (seveda se je vedno našel kdo, ki je tudi kaj kupil). Kosila so bila običajno bolj skromna, ampak vedno je bilo vse sveže in okusno … v Taškentu samsa, v Buhari manti, na poti v Hivo smo jedli kot nomadi. Večerje je organizirala Khalida in se pri tem zelo potrudila, da nam je predstavila Uzbekistan tudi v blišču, da smo videli, kako živijo tisti z višjim standardom. Zanimivo je bilo, ko smo v Hivi odšli na večerjo k domačinom. Sem si že predstavljala, da bomo sedeli na preprogi, ob nizkih mizicah. Ampak ne, ne. Vse je bilo v čipkah in kristalu. Večerni obrok se vedno prične s hladnimi solatami. Ooooo, hudo dobre solate imajo. Kombinacija zelja, korenja, rdeče pese in orehov … in podobne kombinacije, zares okusno, mmmm. Nato juha in ko si že kar dobro sit, sledi glavna jed. Obvezno meso (govedina, jagnjetina, ovčetina). Napraviti obrok za vegetarijance jim je povzročal kar nekaj skrbi, to jim še ne gre dobro. Zato pa so bile sladice vedno okusne. Zmagal je čak-čak. Mogoče tudi zaradi imena.

Najbolj znana uzbeška jed je PLOV. V osnovi gre za rižoto z nekaj zelenjave (korenje), rozinami, mesom (goveje ali ovčje), dodajo prepeličje jajce in cel dušen česen. Druga najbolj znana je SAMSA. Polnjeni ocvrti cmoki, polnilo je mesno ali zelenjavno (jeseni npr. buča). MANTI so žlikrofi oz. krapi, LAGMAN je gosta juha z rezanci in kosi mesa in zelenjave, ŠURPA je jagnječja obara, ŠAVARMA je kebab, ŠAŠLIK nabodalo. Juha BORŠČ je krepka enolončnica iz zelenjave in rdeče pese z dodanim mesom ali brez. Med začimbami izstopa koriander.