ZGODBA O MONGOLSKIH LEPOTCIH
ALI KAKO SEM KONČNO ZBRALA POGUM
Mongolija je izjemna dežela mnogih naravnih lepot. Med vsemi naravnimi lepotami premore tudi pol divje živali, ki se pasejo na širnih stepah. Izstopajo najbolj mogočni mongolski lepotci – konji. Ti elegantni, postavni in mišičasti junaki so pisali zgodovino z velikim Džingiskanom. Brez njih bi bila marsikatera bitka izgubljena, velika razdalja nepremagana in nomadska družina bolj revna. So del mongolske nomadske dediščine in še vedno so v velik ponos lastnikom.
Vsaka druga mongolska pesem govori o konjih, njihovi izraziti eleganci in vzdržljivosti. Verjeli ali ne, obstaja tudi zgodba o mongolskem Robinu Hoodu, ki je kradel konje bogatim in jih dajal revnim. Pa en kup izrekov in izrazov, v katerih je beseda konj. Meni se je najbolj vtisnil v spomin izraz “grem konje pogledat”… Ko je voznik to rekel, sem s pogledom naokoli iskala konje, le kje jih vidi in to prav tukaj, kjer pa res ni nobenega. In ga tudi ni bilo. Voznik je namreč odšel opravit klic narave …
No, moja zgodba se v glavi prične že dolgo pred izletom k ljudstvu Tsataan. Nekateri vedo, da me je bilo pred mongolsko avanturo blazno strah konjev. Izkušnje v preteklosti pač niso bile vzpodbudne. Ko sem izvedela, da z avtomobili do ljudstva Tsataan ni možno, zaradi močvirnatega terena peš še manj in so konji obvezna oprema, sem že tehtala ali mi je tega pri teh letih res treba. A očitno še vedno potrebujem dozo adrenalina in soočanja z lastnimi strahovi. Prva moja misel je bila, da sem vendar iz Slovenije in bom to pot že zmogla peš, ker Azijci vedno pretiravajo… Optimizem me je kmalu zapustil, kajti vodnik je rekel, da me niti slučajno ne pusti pešačit čez vsa barja. Ker ne poznam terena, se bojda lahko mimogrede pogreznem v blato. Konji so zanesljivi in znajo precenit svoj korak, moja edina naloga pa je, da ga samo lepo usmerjam po poteh. A res? Kako enostavno se sliši …
Prvi dan ježe sem bila kot nesrečni kljukec, vodnik konja pa me je ves čas držal na špagci. Vsakič, ko je konj pospešil, me je stisnilo globoko v želodcu in prvič po dolgem, res dolgem času sem si zaželela, da bi bila doma. Zanimivo pokrajino naokoli sem opazila le takrat, ko smo morali razjahat, da smo prečkali most. In ko je napočil čas kosila. Okoli je bila močvirnata pokrajina, vse zeleno in drevesa kamor seže pogled. Ne razumem zakaj ime rdeča tajga. No, tudi mojemu belemu konju je bilo ime Rjavček… V daljavi so se risali skalni vrhovi, ki segajo tudi preko 3.000 m. Modro nebo s puhastimi oblaki se je spogledovalo z reko, ki se je vila ob poti skozi dobršen del poti. Pisane cvetice, ki jih je obudilo topljenje snega so razcvetele in zemlja je ponovno dihala brez ledu. In moja malenkost, ki je težko dihala, ker je morala spet na ubogega konja. Takrat sem prelomila v glavi in poprosila vodnika, če smo lahko brez vrvice. Strinjal se je in smo šli… Kot bi podoživljala Alkimista, sem se skušala nekako telepatsko povezati s konjem. Prvi dan je bil za mano, konj in jaz pa sva si bila še vedno tujca, ki drug drugega gledata s strahospoštovanjem. Vsi, razen mene, so razmišljali o bolečinah in o napetosti v mišicah. Jaz pa sem skočila na vrh prvega hriba, da se razmigam in v miru razmislim, ali si jutri sploh želim naprej. Ampak tukaj nisem zato, da obupam in vprašanje je, ali bom sploh še kdaj imela priložnost obiskat pristno začasno naselje ljudstva Tsataan.
Napočilo je jutro, znova sem zlezla na konja in lej ga zlomka, kemija popolna. Konj razume mene, jaz njega. Ko je klanec prehud, zlezem dol in potem spet gor. Vodnik zmaje z glavo, ker konju pustim, da dela kar želi. Rjavčkova največja želja je bila namreč sočna zelena trava, ki je kar klicala k paši. Ja, če nosi mene ima pravico še do hranjenja med potjo. Všeč mi je, ker sva si s konjem po karakterju tako podobna. Konec dneva, ko razjahamo in peljemo konje navzdol s prelaza, je prelomen tudi za Rjavčka. Ko sem ga lepo počasi in varno kot prvega pripeljala na ravnino in ga ponovno zajahala, mi je že popolnoma zaupal in jaz njemu. Prispeli smo do prvih tipijev, naokoli skakljajočih severnih jelenov in ljudstva Tsataan.
Za ljudstvo Tsataan pravijo, da so eni redkih ljudstev na naši obli, ki na pol udomačijo severne jelene. Hkrati so najbolj južno živeče ljudstvo severnih jelenov. Ti so skakali naokoli in brskali z nosovi po naših vrečah, da bi se dokopali do njihove poslastice – soli. Z rahlo pomočjo jim je to tudi uspelo 😉. Sledilo je postavljanje šotorov, obisk šamana, obisk stranišča z razgledom in večerja pri družini. Za dobrodošlico smo dobili čaj iz jelenjega mleka, ki je bil presenetljivo najboljši mlečni čaj, kar sem jih pila v Mongoliji. S peči je omamno dišal na pol pečen domač kruh. Njihov šaman je najbolj vpliven mož daleč naokoli in samo čas bo pokazal, ali je bila njegova napoved točna?!. Z otroki smo izkoristili čas za telovadbo, za katero mi je bila najbolj hvaležna razbolela zadnja plat. Po poslušanju življenjskih zgodb ob topli peči pa je napočil čas za odhod v šotor. Prijazno sem si ga delila s komarji in muhami, proti jutru pa še s stricem mrazom – temperature so se spustile pod 5°C. Zato mi ni bilo težko vstati ob sončnem vzhodu, saj sem želela videti, kako gospe molzejo severne jelene.
Moj konjiček me je že potrpežljivo čakal in jaz sem se iskreno razveselila tudi njega. Še zadnji dan sva skupaj, oba zatopljena v okolico. Jaz v prelivajoče se barve in geomorfološke oblike, konj pa v šope sočne zelene trave. Vsake toliko se je ustavil za malico in jaz sem mu pustila – danes je njegov dan, naj narekuje tempo. S konji je njihov lastnik in vodnik v eni osebi ravnal izjemno spoštljivo in ker je vedel, da so že utrujeni, ni dovolil pretiranega galopiranja. Tak miren galop pa je bil vseeno na vrsti. In kaj sem na to rekla jaz? Nič, prepustila sem se ritmu konja in več kot odlično nama je šlo. Pravi užitek je bilo čutiti veter v laseh in trdo sedlo pod zadnjo platjo. A ko sem zagledala voznika z avtomobilom, sem bila v tistem trenutku najbolj srečen človek na tem planetu. Konec ježe in vetra v laseh ter telepatske komunikacije z Rjavčkom. Vesela, da sem šla na to pot in vesela, da sem se vrnila na super udobne sedeže jeklenega konjička.
Nisem verjela, da so mongolski konji drugačni, nižji in bolj čokati ter izjemno prijazni. No, nekako so me ti mongolski lepotci le prepričali, da se je soočenje s strahovi res izplačalo. Bilo je vredno dolge vožnje do konjev, dolge ježe, srečanja s severnimi jeleni in vsakega pospešenega srčnega utripa. Želja po ponovnem srečanju z mongolskim Rjavčkom je zelo prisotna. Sedaj lahko le premišljujem ali bom imela priložnost to še kdaj ponoviti…
Adobe Stock
Adobe Stock
Saša Slamnik
Adobe Stock
Samsara potovanja
Saša Slamnik
Adobe Stock