NA OBISKU NA SINAJU
Še preden je celotna virusna situacija prišla v Slovenijo, je bil del Samsarine ekipe na kratkem delavnem oddihu v Egiptu. Natančneje na Sinaju, ki je naš poznan in ljubi teren (konec koncev je naša šefica tam živela več kot leto dni). Bili smo na obisku pri Nini in njenemu možu Gabalyju. Prišli smo kar z znano slovensko revijo pod roko, kjer je bil zapisan lep članek o njenem življenju. In vprašali smo se, zakaj nekaj ne napišemo tudi mi.
Z Nino se poznamo že od dobe Kremenčkovih naprej in včasih jo prosimo tudi za pomoč pri sodelovanju. Že s tem, da se je preselila, kot ona sama pravi bogu i za nogu, je dovolj zanimivo dejstvo, da napišemo nekaj besed o njenih prigodah o življenju med beduini.
Tudi njen mož je beduin, a kot sama pravi, se na določene stvari mi zahodnjaki nikoli ne bomo navadili. Še vedno se ji dvigne pisker, ko začnejo belit notranjost hiše brez kakršne koli najave, predvsem pa brez kakršne koli zaščite. Zato se je odločila, da bo spalnico prebelila sama. Gabaly je le čudno strmel, zakaj po tleh toliko papirja, okna so bila popolnoma zaščitena. A kasneje, ko ga je prosila za pomoč pri čiščenju po opravljenem beljenju je videl, da je obilica papirja po tleh prišla še kako prav.
Zanimiva je tudi zgodba, ko nam je Nina sporočila, da se bo poročila. Seveda smo vsi, z njo vred, mislili, da bo stvar nekoliko načrtovana, tako kot pri nas. A kaj kmalu se je izkazalo, da pri beduinih ne gre tako. Kar naenkrat dobimo sporočilo, da bo danes poroka. Mi vsi nervozni, ker nimamo letalske vozovnice, Nina pa nervozna, ker nima poročne obleke. A rešila jo je svakinja, ki ji je obljubila popolno obleko. Nina se je v hipu naglice strinjala skoraj z vsem, a pomisleki so bili pri barvi obleke. Beduini imajo namreč radi žive barve in bela poročna obleka ni nekaj povsem običajnega. ´Ok Fatma´, je rekla Nina, ´pa si izposodi mojo obleko, a glej, da ne bo roza´. Na dan poroke je bila Nina brez vseh besed (kar se, verjemite nam, ne zgodi prav pogosto). Poročna obleka pride ravno pravi čas, a o barvi ne bomo debatirali. Svakinja Fatma je še vedno prepričana, da je bila obleka ciklamne barve in ne ROZA.
Ko je bila Samsara na obisku, se je Gabaly ponudil, da bo prinesel stvari za pripravo kosila, Nina je takoj zmajala z glavo, a vseeno se je Gabaly z avtomobilom odpravil v trgovino, ki je oddaljena en kilometer. Čakamo 20 minut, čakamo 30 minut, čakamo 1 uro, ko je Nina končno pojasnila zakaj bi bilo potrebno, da gre nekdo izmed nas z njim v nakup. Gabaly je najverjetneje srečal prijatelja, ki ga ni videl 12 ur, soseda, ki se mu nujno mudi do tete, a nima prevoza. Vmes je klicala Gabalyjeva mama in pojasnila, da nima moke za peko kruha,…. In tako se nedolžno nakupovanje lahko zavleče v tri ure ali več. Hvala Bogu za čips in kokice!
Že na začetku našega prihoda smo se začeli dogovarjati o obisku ostankov edinega faraonskega templja na Sinaju, Sarabeth El Khadem. Arheologi pravijo, da naj bi ga dala zgraditi faraonka Hačepsut, v zahvalo za vse izkopane turkize in baker.
Prvi dan smo bili zaradi nočnega leta utrujeni. Drugi dan smo morali obiskati vse naše dolgoletne prijatelje (in teh res ni malo). Tretji dan smo uvideli situacijo v Sloveniji. Četrti dan smo bili ’bizi´. Peti dan smo bili še vedno ´bizi´, a vseeno, bil je petek in udeležili smo se družinskega kosila. Beduini so namreč muslimani in za muslimane je petek sveti dan, tako kot je za nas nedelja. Za družino, pri kateri smo gostovali to pomeni skupno kosilo in urica skupnega pogovora. Šesti dan smo uvideli, da nam Hačepsutin tempelj ni namenjen in sedmi dan smo se odpravili domov. A kar želimo povedati je naslednje: dokaj hitro zapadeš v ritem beduinov. Z ali brez izredne situacije v Sloveniji.
Še vedno pa nas preseneča, in Nino prav tako, da so beduini ob točno določenem času lahko zelo dosledni in natančni kot švicarska ura. Kako, kje, zakaj, na kakšen način, nikomur ni jasno. A vedno se pojavijo točno tam kjer morajo iti. Mogoče nam nekaj beduinske miselnosti in ezoterike kdaj pojasnijo na kakšnem od naših potovanj!
Pixabay
Samsara potovanja
Pixabay