PO JUTRU SE DAN POZNA ALI KAKO SEM POSTALA SUPER JUNAKINJA
BOLIVIJA
Začelo se je obetavno. Na dogovorjenem mestu smo bili vsi točni, nekateri celo par minut prej. Gospod José mi pojasni, da greva z lokalnim avtobusom do njegovega ranča. Tam me bo zaupal v varstvo svojemu sinu in najbolj krotkemu konju, kar jih premore. Kako lepo bo jezditi skozi kanjon, opazovati čudesa narave in prisluhniti ptičjemu petju. Res je že mnogo let tega, kar sem nazadnje jezdila konja, in niti malo ne dvomim, da ne bom uživala.
Miguel, Joséjev sin, najprej osedla lepega in visokega črnega žrebca, ob njem pa potrpežljivo stoji rjava krotka kobila, ki žveči seno in na svoje sedlo še čaka. José mi še enkrat zatrdi, da bo vse v najlepšem redu. A že to, da me posedejo na velikanskega žrebca, mi ni bilo ravno všeč. Rjava kobila izgleda bolj prijazno. A črna je vendar moja najljubša barva in mi verjetno zato pripada vranec. Začnemo lepo, jezdimo lahkotno in Miguel je prepričan, da so moje jahalne sposobnosti precej boljše, kot pravim. Oporekam mu in vztrajno ponavljam, da so kamele, katerih sem navajena, eno in ta nemirni konjiček pod mojim sedlom povsem nekaj drugega. Menda vsaka žival, ki ti je namenjena, odseva del tvojega karakterja. Hm, morda je to ta moja nemirna kri v žilah z željo po avanturah …
»Že eno uro jezdiva v tem počasnem tempu, Elena. A ni malo dolgčas? Prepričan sem, da si že slišala za galop.« O, ja! Le kdo še ni slišal za galop, a ga zagotovo ne želim preizkusiti. Vsaj ne še danes, ko je vendar moj prvi dan na konju po toliko letih. Preden sem uspela pojasnit do konca, se je zaslišal en dolg žvižg … Črni žrebec je planil v galop, iz sekunde v sekundo je šlo vse hitreje. Prazen nahrbtnik mi je nabijalo čez glavo. Za sončna očala odkrito povedano ne vem, kako sem jih obdržala na sebi. Še večja skrivnost je, kako sem sebe obdržala v sedlu. Lepote narave – kje za vraga? Želja po življenju, nepoškodovanosti in obstanku v sedlu je rasla premo sorazmerno s hitrostjo konja. Nisem več slišala petja ptičic, temveč pospešeno bitje svojega srca in misli, ki so mi uhajale na urgenco. Kar videla sem se, kako padam z glavo naprej direktno med tiste od vetra lepo oblikovane skale. Dva turista sta ostala odprtih ust, ker jima ni bilo jasno zakaj galopiram, če konja ne znam upravljat. V mislih sem imela le eno. Kako pri krščenem Matičku se konja ustavi? Skušala sem se v mislih povezat s konjem, mu dopovedovala naj se ustavi in se oklepala njegovega vratu z vsemi štirimi. Kje so bile vajeti, se več ne spomnim. A kar naenkrat se je ustavil. Stavim, da se vedno ustavi tam. Bil je lep rob prepada s čednim zalogaj sveže trave. S šibkimi koleni in tresočimi rokami sem zlezla dol in poljubila pacha mamo (mati zemljo) ter se ji zahvalila, da me je pustila živeti.
Čez nekaj časa me je Miguel nekako le prepričal, da sem zlezla nazaj na konja in se z njim vrnila na ranč. Ko sem mislila, da sem že na varnem in je vsega konec, se mi je v trenutku stemnilo pred očmi. Divji vranec je spoznal svoj dom in z vso hitrostjo planil čez cesto v trenutku, ko je, nič kaj počasi, pripeljal avtobus. Čez nekaj trenutkov sem se z zaprtimi očmi in še vedno na konju znašla na ranču. Konj in jaz živa ter v enem kosu. Polna adrenalina in strahov sem zapustila ranč, trdno odločena da pešačim nazaj v mestece.
Komaj sem prišla do glavne makadamske ceste, ki je vodila nazaj v mesto, že sem brez opozorila v mečih začutila ostre zobe. Pogledam, kaj se dogaja in zagledam pitbula, ki očitno ni bil nič kaj navdušen nad okusom svojega prvega turista. Zakričim, ob tem zaslišim še kričanje gospe iz bližnje hiše, in pitbul spusti mojo nogo. Njegov prijateljček mešanega porekla laja in se razburja, očitno edini, ki razume zakaj gre. Gospa iz hiše se že naslednji trenutek vdre v zemljo, pitbul in pes mešanec pa tudi. Spet sama na makadamski cesti pogledam, če se kaj vidi. Malo odrgnjena koža in odtis celotnega pitbulovega zobovja. Verjetno nič hujšega. Pridem nazaj v mesto, preverim kako je kaj s steklino v Boliviji in se vseeno odločim, da v recepciji hotela povem in pokažem, kaj se je zgodilo. Receptorja me s prosečimi očmi rotita, naj grem na urgenco.
Po pol ure iskanja vendarle najdem urgenco. Iskala sem jo v napačni stavbi na napačni strani. Kdo bi pričakoval, da izgleda tako dobro in urejeno. Sem namreč nekje na jugu Bolivije, v majhnem mestu, ki ga še najbolje poznajo tihotapci. Receptorju na urgenci pokažem svoj ugriz in že me pospremi do zdravnika. Zanimivo, da se vsi zabavajo. Tudi meni je smešno, ko s svojim omejenim znanjem španščine razlagam, kaj se je zgodilo. Zdravnik me vpraša, kje me je ugriznil pes in jaz izstrelim, da v nogo. Spet smeh … Aja, sprašuje me kje … Zagledam sumljivo bučko z injekcijskimi iglami s katerimi si bližnjega srečanja ne želim. Zato napnem vse sile in toliko časa krilim z rokami, da me zdravnik končno le razume, da ga sprašujem o steklini. Pravi, da se sploh ne smem sekirat. Ni steklina. Ja prav, pa ni … Vidno sproščena še nekaj časa animiram vse čakajoče na urgenci, vključno z zdravniki. Sprašujem, če grem lahko zvečer na fiesto v mestu. Tisti sendviči na glavnem trgu so izgledali zelo okusni. Zdravnik mi pravi, da bom sigurno še dolgo živela, saj razmišljam le o hrani …
Urgenco zapuščam v upanju, da ima zdravnik prav. Odidem na žur na glavni trg in si za vsak slučaj privoščim dva sendviča! Nikoli se ne ve. Izpustiti dobro hrano iz rok, bi bil greh. Šele sedaj začenjam čutiti bolečino v nogah – od jezdenja in od ugriza. Spomnim se na Spidermana.
A ga ni ugriznil pajek in je postal super-junak? To torej pomeni, da imam zdaj tudi jaz super moči 😊.
Samsara potovanja
Adobe Stock
Adobe Stock
Žiga Vavpotič
Adobe Stock
Samsara potovanja