PERU – KANJON COLCA

Super hitri treking pod krili kondorjev

Kanjon Colca z globino 3.270 m velja za enega globljih na svetu. Tekmovanja o globini bomo prepustili strokovnjakom, mi se bomo raje podali v kraljestvo kondorjev.

Treking v kanjonu Colca je tretja najbolj obiskana točka v Peruju in težavnostna stopnja je zelo nizka. Drzni in hitri prehodijo odsek v enem dnevu, tisti z rahlo omejenim časom in z željo doživeti naravne lepote kanjona v dveh dnevih, najbolj ležerni z željo po “veselih uricah” mojita in pisca pa ostanejo tri dni.

Začetek treka je v slikovitem mestecu Chivay, od koder vas pot vodi do razgledne točke na vrhu kanjona Mirador Cruz del Condor, ki si jo delite z veliko množico turistov, ki tako kot vi upajo, da v objektive ujamejo mogočne kondorje.

Počasi si rečete, nič ne bo … turisti so pregnali vse. In potem se zgodi … s kotičkom očesa ujamete trenutek, ko v daljavi nad vami zajadra kondor. Sprva ne verjamete, da je ta majhna pika na nebu lahko največja leteča ptica na svetu. Počasi se prepušča zračnim tokovom in se spušča v globino in vse bliže vas.

In tukaj je, le za kratek čas, ta mogočna žival. Ko skupine z avtobusi izginejo in ostanejo le še pohodniki na svojih poteh v globino kanjona, jih boste ugledali še več.

Pravi pohod se prične nekje na nadmorski višini 3.300 m v kraju Cabanaconde. Prvi koraki so zanesljivi, pot pod vami se s serpentinami spušča v globok kanjon. Začetna »gneča« se razkropi in kmalu ste le vi, kak sopotnik in mogočna narava. Barve oranžnih tonov skalovja in kamenja, modra barva neba in pod vami tu in tam zaplate zelenja. Sonce je prijazno z vami, pot navzdol pa morda ni primerna za natikače. Dobra obutev omogoča, da kolena vseeno manj trpijo ob spuščanju v rodoviten del kanjona.

Zatopljeni v okolico, svoje misli in s pogledom, ki išče kondorje, ste že ob reki Colca in na mostu si privoščite energijsko Inca Colo. S super dozo sladkorja v krvi, se prične rahel vzpon med zelenimi drevesi, zelišči in drugimi zanimivimi rastlinami, katerih uporabo vam razložijo lokalni vodniki. Mimo vas hitijo domači taksisti – oslički s hrano in pijačo. Prileže se domače kosilo v senci in skodelica čaja iz kokinih listov.

Nato pa že naprej, še malo rahlega vzpona je pred vami in že ste ponovno na ravnini. Gledate morske prašičke, kako se podijo po svojem prašičnjaku in se sprašujete, če vas (jih) čaka slavnostna večerja. Na zagotovilo, da tega na trekingu ne strežejo, se lažjih nog odpravite naprej. Slaba ura ležerne hoje in pod vami se pokaže cilj, kjer boste prenočili. Oaza Sangalle na dnu kanjona leži ob reki in izgleda resnično kot privid sredi nerodovitnega skalovja. Dodeljena vam je postelja v “planinski koči”, skočite v bazen ali pod tuš in povečerjate skupaj z glasnimi sopotniki. Nagrajeni ste z “veselimi uricami”, kjer pisco in mojito tečeta v potokih. Dodatno za krajšo noč in slabše spanje poskrbijo še črički. Eden se zagotovo skriva nekje pod vašo posteljo in očitno ste mu všeč, ker celotno kratko noč tako veselo prepeva.

Jutro se prične izredno zgodaj, malo pred četrto in prav je tako, ker bi v dnevni svetlobi ob pogledu navzgor morda kdo obupal in si rekel, da nazaj gor pa ne gre.

Ampak, če je šlo dol, gre tudi gor … Hoja navzgor sigurno ni tekmovanje, vsak gre s svojim tempom in na vrhu najdejo tudi tisti, ki za svoj vzpon porabijo največ časa, lep sončni vzhod. Morda ne čisto pri vrhu, ampak ko sonce pogleda na plano, vam da nov zagon in iz sebe iztisnete še zadnje atome moči za zadnje metre do vrha.

Pogled nazaj proti oazi vam govori, da ste presegli sebe in ste uspeli nazaj na vrh, na točko kjer ste včeraj začeli. Nič ni boljšega od tega občutka lastne moči in veličastnega razgleda. Zmagovalci pohoda se lažjih nog in v pričakovanju zasluženega zajtrka odpravijo še na zadnji sprehod do vasi Cabanaconde.

Sledijo zgodbe, tihe zmagoslavne misli in čakanje, da svoja teleščka namočite v termalnih vrelcih. Do tja vas pelje kombi, hoja je končana. Ampak po vseh teh dolgih vožnjah iz kraja v kraj, je bil pohod več kot dobrodošel.

Vsak pohod se splača in ta v kanjonu Colca je zagotovo eden lažjih. Žal bi mi bilo, če ga ne bi doživela, na koncu koncev razgled poplača ves napor. In že sama misel na to, da sem prepričala sebe, da zmorem. Seveda zmorem, morda bolj počasi, a počasi se daleč pride. Sploh če se v kanjon odpraviš v japonkah 😊.

Helena