O lubenicah velikankah

Vzhodna Turčija

Le kdo ne pozna lubenice, to sočno čudo narave, ki nas odžeja v vročih poletnih dneh. Prileže se zjutraj ob zajtrku, opoldne namesto kosila, kot sladica po kosilu ali zvečer za osvežitev. Spada v družino bučevk in je zelenjava in sadje obenem. Najbližje sorodnice so kumare, buče in melone. Njene rezine, dekorirane s črnimi semeni, z nekaj domišljije spominjajo na večno nasmejan obraz.

Čeprav je njena domovina južna Afrika, jo danes gojijo v kar 96 državah po svetu. Največja pridelovalka med njimi je Kitajska, za njo sledita Turčija in Iran. 20% celotne svetovne proizvodnje prihaja iz Turčije, kamor je prišla v 10. stoletju. Še posebej pomemben je  jugovzhodni del Turčije, natančneje območje okrog mesta Diyarbakir. Da je mesto kurdska prestolnica, je splošno znano, nekoliko manj pa, da je prestolnica največjih lubenic.

Vsako leto v septembru priredijo festival posvečen lubenicam. Na festivalu domačini z veseljem in ponosom predstavijo svoje velikanke in upajo, da je njihova največja in najtežja. Kmetje so zelo ponosni na lokalne sorte kot so Sürme, Beyaz, Karak, Erik in Pembe. Posebnost diyarbakirskih sort je v edinstvenem okusu, roza barvi, teksturi, ki se kar stopi v ustih  in skorji, ki poči po dolžini takoj, ko vanjo zapičimo nož. Debela skorja in odpornost na mikrobe omogočata dolgo življenjsko dobo, zato so zaželjene tudi za izvoz na daljše poti.

Zahvaljujoč ugodni klimi v dolini reke Tigris, peščeni prsti in pridnim kmečkim rokam  uspevajo tukaj  prave velikanke, težke tudi do 70 kg. Včasih so jih zaradi velike teže iz polja na mizo prevažali s kamelami, danes je to veliko lažje, se pohvali pridelovalec lubenic Mehmet Kaya. Mehmet se je pridelave lubenic naučil od svojega dedka in za gnojilo še danes uporablja golobje iztrebke, tako kot so to počeli že njegovi predniki. Že 35 let redno obiskuje festival, na katerega se vsako leto skrbno pripravi. Na polju si v zadnjih tednih pred tekmovanjem pripravi začasno ležišče, da varuje svoj pridelek pred tatovi in zlonamerneži, ki bi lahko iz ljubosumja uničili največje lubenice.

Sara Alt