OKUSI JAPONSKE (skozi oči našega potnika) 3. del
Tekst in slike: Rolando Kresnik
14. maj 2023, Hiroshima
Pozdravljeni!
Zjutraj smo malo po 6.00 že startali iz Osake, ponovno s shinkansnom preko Fukuyame (ne, Kr Petra Mi Reč , ni to tisto, kar misliš, prevod v originalu po wikipediji pomeni blagoslovljena gora 🤭) do Hiroshime in seveda spet preko 300km/uro. Prestopili smo še na lokalni vlak do Miyajime, kjer smo se vkrcali na trajekt. Danes je bil očitno dan za najrazličnejša prevozna sredstva. Takoj po prihodu smo še poskusili značilno sladico: Momiji manju cakes, pecivo polnjeno z rdečim fižolom v obliki javorjevega lista 👍.
Že s trajekta smo na daleč zagledali najbolj fotografirana plavajoča rdeča vrata (Otorii gate) na Japonskem, ki stojijo v vodi. In spet so nas v pristanišču pričakale srne, ki so očitno tu domače živali….🦌
Najprej nas je pot vodila do šintoističnega templja (Itsukushima Shrine). Piloti tega šintoističnega templja so iz 13.stoletja.
Še eno prevozno sredstvo danes je bila gondola, ki nas je popeljala na točko na hribu Misen, kjer nas je pričakal odličen razgled na Hirošimski zaliv.
Po vrnitvi v dolino smo si lahko še enkrat ogledali fotogenična vrata , a tokrat v času plime. Ker je bil čas že za kosilo, nas je Helena odpeljala na tipično jed za te kraje:
Okonomiyaki (dobesedni pomen: vse nametano)..rezanci, palačinka, zelje, jajca, slanina, preliv, začimbe…mi smo dodali še eno značilnost teh krajev: ostrige 🦪. Pomazali smo do zadnjega koščka, a vseeno je bil po poti do pristanišča prostor še za ocvrte ostrige 👌.
S trajektom smo se popeljali nazaj in z lokalnim vlakom v Hirošimo, na mesto, kjer je 6.8.1945 padla prva jedrska bomba. Obiskali smo muzej miru, posvečen 140.000 umrlim, ki je žalosten in pretresljiv opomin nesmislu uporabe jedrskega orožja. Na nas je pustil izjemno močan vtis.
Čakala nas je le še vrnitev nazaj v Osako, po poti nazaj s shinkansnom smo pojedli še večerjo in v Osaki popadali v postelje, saj nas jutri čaka nov dan, poln doživetij, se pa kmalu naše popotovanje tudi končuje.
15. maj 2023, Osaka
Klasični jutranji KitKat ritual je bil tokrat z okusom sakeja (aja, včerajšnji je bil z okusom karamelnega pudinga 😋).
Naš današnji cilj je bil Kobe, ob katerem večina pomisli na kobe govedino, ampak proizvedejo tudi največ sakeja .
Zapeljali smo se do njegovega obrobja, do Akashi kaikyo visečega mostu, ki je skoraj 4km dolg in čez 280m visok, s 6 prometnimi pasovi.
Vrnili smo se proti mestu in se sprehodili do gondole, s katero smo se popeljali do razgledne točke nad mestom in nad Nunobiki slapom. Seveda mi ne bi bili mi, če se ne bi mimogrede ustavili že na prvem pravem obroku, Kobe beef curryju. V dolino smo se zaradi kurjenja kalorij del poti odpravili raje kar peš skozi zeliščne vrtove.
Seveda na Japonskem ne sme manjkati sake, riževo žganje, ki smo ga šli degustirat kar v tovarno oz. destilarno sakeja, kjer ga še vedno proizvajajo na tradicionalen način. Besedo Kampai (Na zdravje) smo ponovili večkrat, saj so nam ponudili kar nekaj vzorcev. Zgolj namig: sake z yuzujem je najbolj piten…💪🥃🫢
Sake ima očitno stranski učinek lakote, zato smo za resnično zadnjo večerjo in druženje na Japonskem izbrali restavracijo v samem centru in navalili na gyoze, karaage (ocvrti koščki piščanca), noba rezance, ocvrt silky tofu, rakce, riž z jajčno omleto (omurice, v kateri se je riž čudežno spremenil v kalčke, a je bil vseeno dober), ocvrt silky tofu, rakci, … skratka primerna in obilna večerja, ob kateri je tudi ogromen vrč piva zlahka stekel po grlu.
Četrt Dotonbori, v katerem se je dogajal ta kulinarični razvrat, pa je po končani večerji postala še prostor za zadnje šopinge pred jutrišnjim večernim odhodom.
Mimogrede, jutri se bo temperatura dvignila krepko čez 25 stopinj.
16. maj 2023, Osaka
No, pa je napočil naš zadnji dan na Japonskem 😥.
Takoj po zajtrku v hotelu smo se odpravili do gradu v Osaki, ki se nahaja praktično v centru mesta in je iz 16.stoletja, zdaj pa je obnovljen, tako obzidje, kot glavna, veličastna, osemnadstropna zgradba, ki smo si jo seveda tudi ogledali, saj je v notranjosti muzej, na vrhu pa razgledna točka.
Potem pa je že napočil čas za slovo od Osake in zelo hitro prestavitev nazaj v Tokio s shinkansnom 🚄 in z naslednjim vlakom do letališča.
Naša Helena je seveda izkoristila čas in nas med vožnjo seznanila z japonsko tehniko zgibanja papirja origami in vsak si je izdelal še svojega žerjava 👏.
In še zadnji biser, ki nam je manjkal:
Na poti z vlakom se nam je v vsej svoji lepoti pokazala sveta gora Fuji 🗻, kar ima zagotovo poseben pomen 😇.
Če nam je kdo do zdaj zavidal popotovanje, nam zagotovo ne bo zavidal doooooolgega, 11.5 urnega leta do Dubaja, kjer počakamo 5 ur do leta do Ljubljane, ki bo trajal še dobrih 6 ur 😱 …skratka se vidimo, ko pridemo, do takrat pa Sayonara 🫡(さようなら)
Kaj vse smo doživeli in videli sem že opisal, prav tako, kaj vse smo poskusili in okušali. Marsikdo misli, da je japonska kulinarika samo suši, pa temu nikakor ni tako. Bilo nam je obljubljeno, da bomo poskusili najmanj 30 različnih jedi, pri 30 smo nehali šteti, pa jih je bilo še in še. Nekaj od teh najdete tudi med današnjimi slikami, bilo jih je še več, tudi pijače, ki sem jih omenjal malce manj (sake, zeleni čaj, matcha čaj in pivo, vino, Asahi pivo…
Helena nas je vodila od jedi do jedi, od znamenitosti do znamenitosti, nam pripovedovala zgodovino, nas nasmejala s svojimi prigodami…
Bila je srce, duša in motor naše skupine in čudili smo se, kako je znala krmariti med našimi lahkimi in težkimi karakterji, kako je ni iz tira spravila nobena težava. Njena mirnost je bila nalezljiva in njeno vodenje in poznavanje zgodovine in vsega ostalega brezhibno, kot njena japonščina, ki nas je reševala iz težav, ko smo izgubljali stvari in sopotnike 🫣😂. In po njeni zaslugi dobili vse nazaj. Kot smo pridobili tudi na teži 🤭, saj nas je razvajala z nešteto obroki, degustacijami, čokoladicami, pijačami, pa naj je šlo za vrhunske restavracije ali enkratne poslastice iz stojnic na tržnici.
Je pa potrebno poudariti, da smo naredili v teh dneh skoraj 200.000 korakov.
Japonska nam je zlezla pod kožo in pogrešali jo bomo, kot smo že danes zjutraj pogrešali Heleno in njene legendarne KitKat 🍫 . Zato med slikami najdete kar 18 vrst teh čokoladic različnih in nenavadnih okusov.
In prav zavidam vsem tistim, ki bodo za nami stopali po Okusih Japonske, ki smo jih pomagali tlakovati in se zanje “žrtvovali”.
Čeprav vemo nekaj: Prvega ne pozabiš nikoli in tudi Helena nas zagotovo ne bo pozabila. Kljub vsem prigodam in slikam, ki smo jih objavljali pa vseeno velja: Nekatere stvari, ki so se zgodile na Japonskem, ostanejo na Japonskem. Zanje boste morali tja sami.
Kot nas je naučila: 一期一会 (ichi go, ichi e)…tukaj in zdaj, ker v življenju se noben trenutek nikoli ne ponovi, zato se mu je treba posvetiti in v njem uživati ❤️.
Še enkrat hvala vsem sopotnikom, Heleni in Samsari. Še se bomo videli.