JAPONSKA. Severnjaško uglajeni in južnjaško rapuščeni – od Tokia do Osake
Japonska somestja še vedno veljajo za svetovno posebnost. Japonska jih ima kar nekaj, različnih velikosti, a izpostaviti velja dve: Tokio – Jokohama, kot največje z več kot 40 milijoni prebivalcev in Kjoto – Osaka – Kobe (Keihanshin), z samo okoli 20 milijoni prebivalcev. Izraz somestje pomeni dve ali več mest, ki so se tekom razvoja popolnoma združila v celoto. Med njimi ni več navideznih meja, ki bi mesta ločevale. Moj namen ni urbana geografska razprava, pač pa razlike med dvema somestjema glede na lokacijo in posebnost kulture bivanja s strani laičnega opazovalca.
Moja prva opazka bi bila: Tokio z Jokohamo je tradicionalno uglajeno in vzvišeno modern aglomerat prebivalstva, medtem ko južno ležeči Keihanshin sicer premore urbani glamur, trdno zakoreninjeno tradicijo, a vendar je prebivalstvo bolj “južnjaško” sproščeno. Kako jim to uspeva? Naj vam pojasnim nekaj temeljnih razlik/enakosti v načinu življenja in obnašanja na obeh koncih.
Lotili se bomo najprej bivanjskega okolja, ki je več ali manj povsod podobno v vseh velikih mestih na Japonskem.
Jokohama predstavlja bolj visoko industrializirano spalno naselje za širši Tokio. Kljub vsemu pa ima Jokohama nekaj, o čemer v določenih predelih Tokia lahko le sanjajo. Široke bulevarje, sistemsko urbano planiranje, kjer nebotičniki rastejo kot gobe po dežju, a puščajo prostor zelenim površinam. Ne pravim, da slednjih v Tokiu ni dovolj, nasprotno bistveno več zelenja vidijo iz steklenih nebotičnikov v Tokiu, kot recimo v somestju Keihanshin. Vendar ima Jokohama v povprečju na voljo večjo kvadraturo stanovanja, kot povprečni prebivalec v Tokiu.
V Tokiu in Osaki lahko začnemo s stanovanji za posameznike pri 10 m² plus morda majhna kopalnica, ki načeloma vključuje umivalnik in straniščno školjko. Kje se okopate – v javnih kopališčih onsen/sento, ki se nahajajo v bližini stanovanj. Takšna stanovanja so v stolpnicah povprečnega delavca, vse kar je nad 30 m² površine je že simbol večjega prestiža. Veliko delavcev preprosto živi tudi v hotelih – kapsulah, ker je to lahko najcenejša oblika namestitve. Utesnjeno si boste mislili, vendar so Japonci omejene površine navajeni. Tako ali tako potrebujete topel in čist prostor, da prespite in možnost, da se nekje umijete. Ogrevanje prostorov je vezano na plinske/električne grelce ali na tradicionalno ogrevanje pod kotatsu (miza, pod katero je grelec). Pranje perila doma je prisotno, če bivate v hiši in če imate balkon pred vašim stanovanjem, kamor lahko namestite pralni stroj. Perilo sušite na balkonu kar na obešalnikih. Večinoma se Japonci še vedno poslužujejo javnih pralnic, kjer so na voljo tudi sušilni stroji za perilo. Stranišča so posebnost dežele in si vsekakor zaslužijo samostojno razpravo. Za zdaj le toliko, da jih je večina super ultra moderno opremljenih in po navadi je straniščna deska ogrevana. Posebej dobro prija v hladnih ali deževnih dneh.
Kljub temu, da so večji del dneva skorajda nevidni, v kolikor jih ne prepoznate, pa v vseh mestih obstaja malo drugačna plat Japonske. Kot posledica obdobja “mehurčkaste ekonomije” v začetku 90.’ let si še vedno niso opomogli številni brezdomci. Le-ti se spodobno umaknejo očem, ko se začne prebujat nov dan in si zavetje poiščejo okoli 23. ure, da ne motijo idilične podobe. Določeni parki in prostori ob rekah imajo “stalno” naseljene brezdomce. Tudi to je del Japonske in na našem raziskovanju mest vam bomo kakšno tipično mesto za njihovo domovanje zagotovo pokazali.
No zdaj pa na prijetnejšo plat tega članka. Navade in obnašanje prebivalcev velikih mest Japonske.
V somestju Tokia so prebivalci neizmerno vljudni in uglajeni. Na podzemni ali vlaku vam takoj odstopijo sedež, če menijo, da ga potrebujete. Želeli vam bodo pomagat po svojih najboljših močeh, a vas bodo na vljuden način tudi zelo na hitro odpravili.
Modni trendi nakazujejo, da ste resnično v prestolnici. Vljudno molčijo na javnih prevoznih sredstvih in se ubadajo s svojimi mobilnimi telefoni ali prebirajo knjige, še raje spijo. Redki se prehranjujejo hodeč po ulici in v restavracijah ne ogovarjajo kuharja ali soseda ob postrežnem pultu. Vsi se ves čas priklanjajo, najsi bo v pozdrav, opravičilo … In potrpežljivo čakajo v vrstah za karkoli.
Ko se pomaknemo na jug dežele, vse postane bolj domače in temperamentno. Narečje se spremeni, postajajo bolj glasni in klepetavi. Vzamejo si čas, da vam razložijo v “angleščini” kako do izbranega cilja, ki ga ne najdete.
Osebno se mi je v Osaki zgodilo, da resnično nisem našla svojega prenočišča. Vprašala sem lepo vljudno v kobanu – mini policijski postaji. Ker policista nisem v njegovi angleščini razumela, kaj mi hoče povedat, me je zbasal v policijski avto in zapeljal na cilj. Za celi dve minuti vožnje, ki sem jo dojela šele naslednji dan.
Na ulici vas najbolj pogumni kar ogovorijo in če znate vsaj malo japonsko, ste že ob hrani in pivu ter klepetu o življenju nasplošno. Povsod se malo prerivajo in velikokrat pozabijo na vljudnostne priklone. Na javnih prevozih klepetajo toliko, da so po umirjenem Tokiu že rahlo moteči. Pa vendar, ko vstopate v domove ali templje, je tradicionalno obnašanje še vedno tukaj.
Modni trendi so precej tokijsko usmerjeni s pridihom tradicionalnih oblačil kimono v Kjotu in delavskih uniform povsod drugje.
Na splošno japonske modne smernice presegajo našo domišlijo. Velikokrat presegajo smisel za kombinacijo barv in dodatkov, pa vendar na Japoncih vsa ta navidezna nepopolnost deluje popolno, usklajeno in urejeno.
Osebno mi je najbolj všeč to, da kljub kolektivni zavesti in delovanju Japoncev, najdeš drobec individualnosti, ki ga večina kaže prav z ekscentričnim stilom oblačenja, videza ali obnašanja. Vsaj na prvi pogled in navidezno, ni razlike med revnimi in bogatimi, med primernim in neprimernim. Vsi smo potrošniki, ki se sprehajamo po veleblagovnicah ali specializiranih prodajalnah. Vedno ste kot kupec zaželjeni, ne glede na to, kako ste oblečeni. Nihče vas ne sodi po videzu in postrežejo vsakemu enako.
Verjamem, da mi marsikje ne bi pustili usesti se v avto, vreden vsaj 300.000 evrov, v običajnih kavbojkah in starkah, ki so jih prehojeni kilometri že precej načeli. Na Japonskem sem to smela, čeprav nam je bilo vsem jasno, da tega avta niti v sanjah ne bom kupila. Enako velja za trgovine prestižnih znamk, kjer lahko oblečeš pregrešno drago obleko ali celo kimono, nato pa se zahvališ za prijaznost in odideš sončnemu zahodu nasproti.
Karkoli že govorijo za tvojim hrbtom, je popolnoma nepomembno. Za trenutek je vsem dovoljeno vstopiti v svet blišča in slediti svoji individualnosti. Dokler upoštevate vsa pravila obnašanja v japonski družbi, ste na zunaj lahko kdorkoli želite.
Vsaj navidezno se nekje zame vsaj za trenutek zavrti ta planet v svet:” vsi drugačni, vsi enakopravni”.