Reševanje izgubljene želve

Bil je še en lep začetek dneva v Omanu. Zbudili smo se na skrajnem vzhodnem delu, območju, ki je danes najbolj poznano po dolgi zaščiteni peščeni obali. Ras al Jinz, kot tudi imenujejo to območje, je kraj, kamor skozi celo leto prihajajo velike morske želve odlagat svoja jajca. Letno naj bi jih tu gnezdilo več kot dvajset tisoč – večina zelenih morskih želv, ki spadajo danes v ogroženo vrsto.

Že prejšnji večer smo imeli veliko srečo, da smo kljub nizki sezoni uzrli dve orjaški zeleni morski želvi, ki sta prišli na obalo odložit svoja jajca. Nisem si mislila, da se nam bo sreča nasmehnila še enkrat. Po sicer kratki noči, nas je naslednji dan čakala vožnja proti glavnemu mestu, Muškatu. Naš voznik Jamal je zapeljal iz makadamske poti na glavno cesto in kar naenkrat je nastala tišina, vsi pa smo zrli v isto smer. Sprva najbrž vsak pri sebi ni verjel, da prav vidi. Na naši levi strani smo v blatnem jarku gledali ogromno kareto, kako se je na vse pretege mučila (najbrž že celo noč), da bi se izkopala iz globoke luknje, njene “luknje smrti”. Časa za njeno srečno vrnitev v morje je bilo zaradi žgočega sonca vedno manj.

Jamala smo takoj enoglasno prosili da naj ustavi. Kaj prosili, dekleta smo piskala od navdušenja! Vsem nam je bilo jasno, da moramo to ubogo, izmučeno želvo čimprej rešiti iz krempljev blatnega jarka ter žgočega sonca. Ampak kako? Takšna želva lahko tehta tudi do 190 kilogramov, in ta jih je imela vsaj 100. Želva je bila že vidno utrujena, in kazalo je že, da počasi obupuje nad neugodno situacijo.

Hitro smo prišli na idejo, da bi bilo še najboljše, da najdemo kakšno močno odejo, in jo na ta način čimprej odnesemo nazaj do morja. Ja, dobra ideja! Najhitrejšega smo poslali nazaj v hotel, in ta se kmalu vrnil z verjetno najmočnejšo in največjo odejo, ki jo je premogel naš hotel.

Fantje so takoj obkrožili želvo, jo dvignili na odejo, in odnesli počasi proti morju. Dekleta smo stala okoli in bila močna moralna opora pri vleki. Na obali, tik ob morju, smo jo odložili, nato pa smo vsi skupaj čakali, kako bo vstopila v morje.

Najlepše pri vsem tem je bilo opazovati, kako je želva naredila prve korake, ki so jo, za razliko od vseh prejšnjih, po izmučeni noči končno nekam pripeljala. Le par jih je bilo potrebno, da je dosegla toplo arabsko morje in v njem končno spet zaplavala. Ali je bilo v zraku čutiti njeno srečo ali je bilo naše veselje, ker smo ji lahko pomagali, ne vem. Nekajkrat je še pokukala nad gladino, zdelo se je, kot da se je celo malo obrnila nazaj proti obali. Za nas je bilo jasno, da je to njena zahvala nam.

Marijana