ZAKAJ V MONGOLIJO
Vprašanje, ki mi ga je zastavilo toliko ljudi in vprašanje, ki sem si ga zastavila tudi sama. Tam so samo prostrane in dolgočasne stepe, kot špricer hladni ljudje in hrana je menda popolnoma zanič … V par dneh so se vsi ti miti razblinili v nič in sedaj je moja naloga še koga poslati tja, v deželo tam nekje za mavrico.
Nekje 800 let nazaj si svet zagotovo ni želel srečati Mongolcev – brutalnih osvajalcev, ki so po slabih 150 letih slave največjega svetovnega imperija za seboj pustili le šibke dokaze o njegovem obstoju. Zveneča imena niso pustila sledov svoje kulture v genih ostalih narodov in z vetrom, kot so prišli, so se umaknili nazaj v svoje prostrane stepe.
V modernem času pa se zdi, da svet potrebuje točno to, kar lahko ponudi Mongolija. Neposeljeno in širno barvito pokrajino, preko katere razpršeno kot gobe rastejo beli geri, v katerih živijo prijazni nomadi. Njihovo življenje je okleščeno vse do zgolj nujnih potrebščin za življenje ter popolne povezanosti z naravo. Predstavlja svet, ki vas odnese daleč od frustracij, črnogledosti in neprijetnosti modernega življenja. Svet, ki ponuja totalen miselni odklop ali vas odpelje v spoznavanje svoje notranjosti.
DRZNE IN VZDRŽLJIVE V MONGOLIJI ČAKA:
Magična pokrajina, ki se konstantno spreminja
Mongolija je svet zase, saj je popolnoma izolirana. Obkrožajo jo visoka gorovja in puščave, pokrivajo jo neskončne odročne in močvirnate stepe. Ko v avtomobilu premagujete dolge razdalje, se v daljavi kažejo zasneženi vrhovi gora, ki se dvigajo iz zelene, s pisanimi rožami porasle stepe. Peščene sipine, gola skalnata hribovja in s posamezni drevesi porasle soteske sredi nerodovitnih puščavskih tal, se zdijo kot privid. V obsežnih stepah, ki jim ni videti konca, vsake toliko presenetijo majhni slapovi, jezera, vulkanski osamelci in močvirja. Da o barvni lestvici sploh ne govorimo. Neskončna modrina neba, ki jo prepredajo beli puhasti oblaki in rišejo sence na hribih ter se zrcalijo v jezerih. Njihove sence se spogledujejo s tisoči odtenki zelene in rjave barve, z njimi se stapljajo sence ptic, ki krožijo nad vrhovi in konjev, ki počivajo v osvežujočih močvirjih. Naokoli je toliko divjih in domačih živali, ki sploh ne razmišljajo, da se umaknejo radovednim očem. Občudujete jih lahko v vsej njihovi divjosti, mogočnosti, drznosti in igrivosti.
Nazaj k naravi in preprostosti
Narava je čista in razen večjih koncentracij prebivalstva v mestih, je povsod le globoka praznina. Odsotnost ljudi pomeni srečanje s pristno, nedotaknjeno naravo. Prebivalci na podeželju živijo v popolnem sozvočju z naravo, ki narekuje njihov tempo življenja in selitve za boljšo pašo. Tu in tam se v surovi naravi pojavi beli ger, ki si ga ob svojih konstantnih selitvah postavijo prebivalci. Tako enostaven, da ga sestavite in pospravite v slabih dveh urah. V tem tradicionalnem nomadskem šotoru je na nekaj kvadratih vse kar potrebujete za srečno življenje. Majhna peč za kuhanje in gretje v hladnih mesecih, postelja, kakšna omara in zaloge hrane. Zunaj gera je praviloma še majhna solarna plošča, ki lovi sončne žarke za energijo. Vse kar potrebujete so vaše domače živali, vaša družina, zelo oddaljeni sosedi, stranišče z razgledom, mobilni telefon in včasih televizija 😊.
»Če pozabite na naravo, se lahko poslovite od življenja,« pravi star mongolski pregovor.
Stoletja stara gostoljubnost nomadov
Pozdravijo vas kot stare izgubljene prijatelje in pogostijo. Nikakor niso ‘hladni kot špricer’, prej nasprotno. Objemanje je stalnica vsakega srečanja. Ponudijo najboljše kar imajo in posteljo, če jo premorejo. Postrežejo vam slan mlečni čaj in domače ‘flancate’, potem pa pripravijo še konkretno hrano. Po pojedini se obvezno nazdravi ter zvrne vsaj tri kozarčke vodke. Pred spanjem v skupnem prostoru, brez zasebnosti, se zaigra na kitaro ali kak tradicionalen inštrument, ki ga družina ima in seveda zapoje o prostrani deželi pod modrim nebom. Lačni, žejni in neprespani ne boste nikoli odšli od nomadske družine, ki vas je sprejela. Gostoljubje povrnete že naslednji dan, saj se iz ničesar kar od nekje prikaže ob vašem šotoru nomad. Vaš najboljši sosed vam bo z veseljem pomagal in v zameno pričakoval, da ga pogostite. Druženje, četudi s tujci, je bolje kot biti sam v širni stepi in toliko novic je za povedati.
Barvitost vremena in etničnih skupin
Ocenjujejo, da v Mongoliji živi vsaj dvajset etničnih manjšin (19 mongolskega izvora in največja ne-mongolska manjšina, Kazaki). Vsaka s svojimi navadami in tradicijo, barvitimi oblačili in zanimivimi pokrivali ter s svojim jezikom ali dialektom. Njihovo barvitost zaokrožajo vreme in mavrice … Vsak dan preseneti in tako kot časa potrebnega za vožnjo, iz vraževernosti, tudi vremena ne bodo napovedali. V enem samem dnevu lahko izkusite vse vremenske situacije: vroče in sončno jutro se naenkrat spremeni. Iz prijetno vetrovnega začetka se dan zaključi v peščenem viharju, vmes ga popestri še močno enourno deževje ali nevihta. Ko izza oblakov spet posije sonce, se iz neba spusti čarobna mavrica in se dotakne zelene stepe. Vožnjo/ježo mimogrede dodatno popestri še sneženje ali pa vsaj občudovanje ostankov debele snežne odeje in smaragdnega ledu.
Potrpežljivost
Ne gre toliko za potrpežljivost domačinov, kot za učenje lastne potrpežljivosti. Razdalje se po kilometrih lahko zdijo kratke, a ceste jih naredijo bistveno daljše. Mongolija je ogromna dežela in premagovanje dolgih ‘masažnih’ voženj je potrebno vzeti v zakup. V zakup je potrebno vzeti še čakanje na obroke, ki so vedno pripravljeni sveži in to zahteva bistveno več časa. Ob tem se avtomobili in ostala prevozna sredstva (celo konji in kamele se naveličajo jahačev) zelo radi pokvarijo. Pokvarjen avtomobil je prej pravilo kot izjema. Čakanje ter opazovanje spretnih voznikov in mimoidočih mehanikov se enakovredno kosa z napetostjo dobrega akcijskega filma. Junak je zmeraj tisti, ki je v borbo prišel dobro pripravljen in opremljen. Domačini pravijo, da nič ni nemogoče v Mongoliji in vedno potrpežljivo pričakujte nepričakovano.
Unikatna pokrajinska slika, modrina neba in dramatično spreminjanje vremena ponujajo izjemno čustveno doživljanje dežele.
Ko na udobnih sedežih premagujete neskončne kilometre manj udobnih kolovozov prostrane Mongolije, si vsakič znova rečete »kaj mi je bilo tega treba?«. A ko se prepustite, uvidite drobna presenečenja na vsakem koraku. Samo odprete oči ter ušesa ter spustite svoje, v sodobni svet ukleščeno, srce v naravo. Vsak dan prinese novo odkritje, drugačno pokrajino in stalen dotok ‘čarobnih trenutkov’. Želeli ali ne, Mongolija zleze pod kožo. Dolge vožnje postanejo preteklost in del mongolske izkušnje. Zavedno se vsaka vožnja zapiše v spominske blazinice našega telesa. Speči notranji nomad se ponovno prebudi in se zave, da je bila izkušnja neponovljiva – enostavno magična. Kot sanje tam nekje za mavrico …
Adobe Stock
Samsara potovanja
Pixabay
Samsara potovanja