Zakaj z nami v Kazahstan?
Kazahstan je ena največjih držav na svetu. Med vsemi največjimi pa je zagotovo tudi najmanj poznana. Je tako velika, da imamo v njej tri časovne in praktično vse podnebne pasove. Vmes pa veliko zanimivih krajev, naravnih lepot in izredno gostoljubnih domačinov.
Imamo vsaj 6 razlogov, zakaj z nami v Kazahstan:
Almaty in Astana – zgodbi 21.stoletja.
V prvem začnemo, v drugem končamo naše potovanje.
Almaty je bivša prestolnica, ki pa se še vedno lahko pohvali z laskavim nazivom največjega mesta v državi. Zdi se, da je med vsemi kazaškimi mesti celo najlepše. Razlog mogoče najdemo v njeni legi, saj mesto obdaja dramatična pokrajina gorovja Tjanšan.
Astana je danes kazaška prestolnica. Lahko bi rekli, da je ultra moderno mesto sredi glavne kazaške teme – njene širne stepe. Nekoč tipično sovjetsko mesto, danes pa polno ekstremov in neverjetnih ultra modernih arhitekturnih podvigov.
Jezeri Kolsai in Kaindi.
Kazahstan ima preko 48.000 jezer, manjših in večjih. Mi obiščemo dve.
Jezero Kolsai je pravzaprav niz treh jezer, ki so med seboj povezana. Kristalna ledeniška voda jezera si je prislužila ime »biser severnega Tjanšana«.
Jezero Kaindi spada med manjša jezera in je že kar malo skrivnostno, saj ga imenujejo kar »potopljeni gozd«. Le zakaj?
Nacionalni parki.
Kar 12 uradno priznanih nacionalnih parkov je v Kazahstanu. Za nas sta najlepša dva.
Prvi je nacionalni park Charyn, ki močno spominja na ameriški Veliki kanjon, le da je Charyn precej manjši. V njem pa cela paleta dolin, od lunine do rumene in doline gradov. Vse so si drugačne, a vse polne zanimivih barvitih skalnih formacij.
Drugi pa je eden največjih, in sicer nacionalni park Altyn Emel, katerega daleč največja znamenitost so pojoče sipine. Malo manj, a nič manj impresivne, pa so tudi »bele gore«, »stisnjene gore« ter zanimivi kurgani – prav posebne pogrebne gomile, zapuščina starodavne skitske kulture.
Mesta na nekoč slavni svilni cesti.
Taraz je eno najstarejših mest Kazahstana, katerega začetki segajo že olala nazaj. V danes modernem mestu so na vseh koncih posejane mošeje, mavzoleji, katakombe, daleč najlepši spomenik v mestu pa je mavzolej orientalske lepotice Aiše Bibi.
V Otrarju danes ni prebivalcev, nekoč pa je bilo polno življenja. Turkestan pa je pravi kazaški arhitekturni dragulj! V mestu stoji izvrstni mavzolej Khoje Ahmeda Yasawija, ki ga je dal zgraditi kdo drug kot pa eden največjih svetovnih osvajalcev in velik ljubitelj umetnosti, Timurlenk.
Svet, v katerega se podajo le redki – Aralsko morje.
Mogoče ga kmalu celo ne bo več. Nekoč, niti še ne tako dolgo nazaj, je bilo četrto največje jezero na svetu! En kup težav pa je privedlo do skokovitega skrčenja. Stati na izsušenem morskem dnu nekoč velikega jezera, kjer na vse strani ni nič, nekoč pa vsaj dva metra visoka gladina vode, se zdi že kar neverjetno. A ko se peljemo skozi nekdanje cvetoče ribiške vasi, nekoč polne življenja, danes pa jih počasi zakriva pesek, se človek zamisli, kako se v imenu človeškega napredka in pohlepa lahko dogodijo take naravne katastrofe. A mogoče se stvari le obračajo na bolje. Počasi.
Sredi ničesar, kot na drugem planetu – Mangistau.
Tako dobro skrit in tako težko dostopen. Večina ljudi sploh še ni slišala za to skrajno zahodno regijo Kazahstana. Milijone let je počival pod oceanom, ki ga danes ni več. Nad njegovim dnom so plavala nam neznana bitja, katerih sledi se nam odkrivajo po koščkih, ki jih redki obiskovalci izbrskajo iz tisočerih plasti. Sčasoma se je morje osušilo in erozija je poskrbela za čudeže, ki smo jim priča danes. Imena kot so: Padla Zemlja, Orjaška miza za bilijard, Sol zemlje in Dolina gradov nas opomnijo, da je narava največji graditelj in hkrati uničevalec, naša majhnost v prostoru pa neizmerna. Vsake toliko časa se nam ponudi priložnost, da s časovnim strojem odpotujemo milijone let nazaj. In tako lahko za trenutek občutimo kako je biti »sredi ničesar na drugem planetu«.
Vse naravne in kulturne lepote Kazahstana pa seveda dopolnjujejo njegovi prebivalci – njihove navade, odnosi, mišljenje. S spoznavanjem in opazovanjem ljudi popotnik resnično začuti deželo. Tudi to je tisto, zaradi česar nas vleče tja … mar ne?
Samsara potovanja
Samsara potovanja
