Življenje povprečnega japonca (skozi oči našega sopotnika) 2. del
Tekst in fotografije: Staško Humar
Danes pa je bil za Ichira poseben dan. Ko je med petnajsto in šestnajsto postajo po drugem prehodu vagona tramvaja zapisal v delovni list številko 26, se mu je posvetilo, saj je imel za prvi obhod med dvanajsto in trinajsto postajo zapisano tudi 26! Skoraj bi zavriskal od veselja pa se v japonski družbi to ne spodobi in je zato le v mislih zakričal “sistem, to je ta sistem, vsakokrat mora biti zapisana ista številka!”
To spoznanje mu je pognalo kri po žilah kot turbo črpalka in v trenutku mu je bil službeni suknjič odveč. Slekel ga je, ga pazljivo obesil na kljukico ob delovnem pultu, si skrbno poravnal brezrokavnik na sebi in na kratko in odločno izvedel tisti značilni japonski “hai” z rahlim priklonom.
Med ustavljanjem tramvaja na petnajsti postaji, na kateri je po voznem redu predviden nekoliko daljši postanek, se Ichiro odloči, da pred zadnjim dnevnim prehodom za vsak slučaj še enkrat prekontrolira dolžino svojega japonskega koraka.
“…ju-ichi, ju-san,…” po tihem pri sebi šteje med korakanjem na peronu in skrbno pazi, da je dolžina koraka na mm enaka, kot se za pravega Japonca spodobi. V šoli so se učili, da je dolžina enega japonskega koraka enaka trem dolžinam čevlja, kar pomeni, da je potrebno pri korakanju paziti le na to, da je presledek med peto enega in špico drugega čevlja enak dolžini enega čevlja – zelo preprosto, normalno, saj je to vendar njihov preizkušen sistem!
Po uspešni kalibraciji koraka in globoko predihanih pljučih (njegova babica je vedno poudarjala kako pomembna so dobro predihana pljuča za koncentracijo), se zadovoljen vrne na svoje mesto pri zadnjih vratih tramvaja, skozi okno prekontrolira, če je zunaj vse po predpisih, zapre vrata in da strojevodji signal, da požene.
“Koncentracija, ja to je pa moja šibka stran” mu misli zbežijo v otroška leta, ko so po štirih dnevih poskusne dobe v Zen budističnem templju menihi sporočili njegovi mami, da je brezupen primer in naj ga čimprej odpelje od tam.
Medtem tramvaj že doseže svojo normalno hitrost, vožnja se umiri in Ichiro strumno odkoraka na začetek vagona. Tam pozdravi strojevodjo (že petič danes) mu zaželi srečno pot, se obrne proti notranjosti vagona, se ponosno zravna in s strmim pogledom zazre v pregrado na koncu vagona, pomakne kapo v predpisan položaj, popravi še torbico in brezrokavnik, globoko, vendar komaj opazno zajame sapo, se rahlo prikloni, zamrmra tisti kratek “hai” in pogumno zakoraka … “Ichiro,” sam sebi v mislih govori “danes je tvoj dan. Nič ne glej naokrog, samo korajžno piči proti kocu vagona!”
“Ichi, ni, san, …”
“…roku, nana, … tako, kar dobro mi gre, samo ne smem okrog zijat pa bo vse OK …”
“… hachi, kyu, … ne oziraj se na turiste, samo pod noge glej …”
“… ja, kaj pa tale tako zvija desno nogo in kolena kaže, da me kar slepi …”
“Ichiro, Ichiro, sram te bodi! Kolikokrat sem ti zabičala, da ne počneš tega med službo ali pred mano!”, ga v mislih okara podoba njegove punce.
“… nič, nič, saj gledam samo moje bleščeče čevlje”, hitro zamenja temo pogovora in šteje naprej.
“Franc, poglej, poglej kako veliiike čevlje ima tale fant!”
“Ja Eta, daj no, lepo te prosim. A ne veš, da so tu na Japonskem čisto drugi običaji!”
“… ju-yon, ju-go…” se glasnim turistom ne pusti zmotiti Ichiro in pogumno nadaljuje “… ju-kyu, ni-ju, … Hej, bejba, kaj pa ti? Tebi so pa manire na Japonskem španska vas, a!”
“Samo poglejte jo, kar po vagonu skače sem ter tja s to kamero in se krohota na ves glas. Naj me koklja brcne, če bi jo Zen menihi trpeli več kot tri dni v templju!”, si misli pri sebi. “No, pa naj bo, saj se ji že na obrazu vidi, da je prvič na Japonskem in punca še ne ve, kaj se tu spodobi in kaj ne!”
“… še malo, še malo koncentracije, pa bo … No, pa ta dva spodaj poglej, kako lepo dremata. Že na daleč se vidi, da sta domača na japonski sceni. Taki prizori so mi pa že bolj všeč.”
“…ni-ju san, ni-ju-go in še zadnji ni-ju-roku. Hai, hai in še enkrat hai!” iz daljave in na pol v snu izzveni Ichirovo štetje.
Z velikim zadovoljstvom zapiše v delovni list v rubriko za tretji prehod 26 in v mislih zaplava k svojemu šefu. Jasno vidi prizor, kako mu šef z globokim priklonom čestita za njegov dosežek kariere.
In tako naš Ichiro na koncu dneva strumno stopi pred šefa, mu ponosno izroči delovni list, se ves na trnih prikloni in “hai”. Šef pogleda na ponujeni list papirja in nič. Ichiro je že nestrpen, šef pa nič, le v tla gleda in nič ne reče. Nekaj časa bulji v Ichirove čevlje, potem pa še vedno brez besed povleče iz žepa denarnico, vzame iz nje 30000 yenov in jih pomoli Ichiru pod nos.
Pixabay
Samsara potovanja
