Življenje povprečnega japonca (skozi oči našega sopotnika) 2. del

Danes pa je bil za Ichira poseben dan. Ko je med petnajsto in šestnajsto postajo po drugem prehodu vagona tramvaja zapisal v delovni list številko 26, se mu je posvetilo, saj je imel za prvi obhod med dvanajsto in trinajsto postajo zapisano tudi 26! Skoraj bi zavriskal od veselja pa se v japonski družbi to ne spodobi in je zato le v mislih zakričal “sistem, to je ta sistem, vsakokrat mora biti zapisana ista številka!”
To spoznanje mu je pognalo kri po žilah kot turbo črpalka in v trenutku mu je bil službeni suknjič odveč. Slekel ga je, ga pazljivo obesil na kljukico ob delovnem pultu, si skrbno poravnal brezrokavnik na sebi in na kratko in odločno izvedel tisti značilni japonski “hai” z rahlim priklonom.
Med ustavljanjem tramvaja na petnajsti postaji, na kateri je po voznem redu predviden nekoliko daljši postanek, se Ichiro odloči, da pred zadnjim dnevnim prehodom za vsak slučaj še enkrat prekontrolira dolžino svojega japonskega koraka.

“…ju-ichi, ju-san,…” po tihem pri sebi šteje med korakanjem na peronu in skrbno pazi, da je dolžina koraka na mm enaka, kot se za pravega Japonca spodobi. V šoli so se učili, da je dolžina enega japonskega koraka enaka trem dolžinam čevlja, kar pomeni, da je potrebno pri korakanju paziti le na to, da je presledek med peto enega in špico drugega čevlja enak dolžini enega čevlja – zelo preprosto, normalno, saj je to vendar njihov preizkušen sistem!