Življenje povprečnega japonca (skozi oči našega sopotnika) 3. del

Tekst in fotografije: Staško Humar

“Vzemi in si kupi za eno številko večje čevlje!” mu reče.

“Ja, saj so tile še skoraj čisto novi in že sedaj nekoliko preveliki”, se brani Ichiro.

“Ichiro, trikrat si izmeril, da je dolžina vagona na tvojem tramvaju 26 korakov, kar je narobe. Z eno številko večjimi čevlji bi pa bila točno ni-ju-go oz. 25 korakov! Oh ta Geni”, na koncu še doda.

Ichiro, totalno presenečen in nekoliko nejevoljen, ker ni doživel popolnega tirumfa in ker še vedno ne ve, kaj pomeni ta Geni, končno le vzame ponujen denar in odkoraka v prvo trgovino s čevlji, si kupi prekrasen par čevljev št. 46…

Takoj nato pa “ups, od kje pa mi zdaj to, saj tu vendar rečejo v takih primerih ichi-go, ichi-e!”

“Ah, sigurno od tega Asahija, … ” zamahne z roko, vstane in stopi do blagajne, da poravna račun. “Ups še enkrat, kje je pa moja denarnica”, se ustraši, ko je v torbici ne najde na običajnem mestu. Še malo pobrska, nato pa ugotovi, da je zjutraj pomotoma pograbil mamino torbico, ko se mu je mudilo na vlak.

“Geni, geni, … gen-i ” se mu končno posveti.

“To je pa že preveč za danes, moram pa kaj močnejšega popit, da pridem k sebi” si reče in ponovno sede za mizo.

“Pst, pst, Ichiro, Ichiro” se mu zazdi, da ga en glas tam nekje iz ozadja glave ogovarja.

“Liter šnopsa, liter vina, da te zadane kot pingvina!” ga ogovori isti glas, sedaj že bolj v ukazovalnem tonu.

“Dobro, pa naj bo” si pri sebi reče Ichiro in naroči natakarju to kar je bilo njemu naročeno, vstane, se rahlo in sunkovito prikloni in dvakrat na glas potrdi “hai, hai!”